18 dni
Trasa poti: Adis Abeba – Jinka - ljudstvo Mursi - ljudstvo Hamer – ljudstvo Dasanech - ljudstvo Karo – plemenska tržnica – Dorze - Konso – Arba Minch - nacionalni park Awash in slapovi Awash - slano jezero – vulkan Erta Ale – bizarni Dallol - Lalibela – podaljšek: Gondar in Simien gorovje
Etiopija je prava afriška divjina, ki ni ne poceni, ne na izi. Je pa edinstvena. In kaj takega, kot lahko doživiš na jugu pri plemenih ali pa na severu v depresiji Danakil, težko doživiš še kje na svetu. Zagotovo pa ne takega paketa ne-tuzemskih doživetij.
Za konec pa narediš lahko res lep treking v enem najlepših gorovij kar jih je. Potujemo z najetimi avtomobili (jeepi), ki jih vozijo lokalni šoferji.
Letimo v Adis Abebo, glavno mesto Etiopije, z zanimivim muzejem in zelo pestrim nočnim življenjem. Seveda, če je tu kaj omenjenega, to pomeni, da si gremo to ogledat in doživet. Je pa ogled mesta odvisen od leta in če ne bomo mogli na začetku tega narediti, upajmo, da bo na koncu čas. Zanimiva je tudi tržnica (Mercato), kjer bomo obiskali del, namenjen prodaji svežega kata. Le-tega Etiopijci radi žvečijo vsak dan po kosilu in tudi mi bomo poizkusili kako se človek počuti, če 4 ure prežvekuje grmovje.
Nekaj naslednjih dni je namenjeno dolini Omo in obiskom plemenskih tržnic in plemen. Tržnice so ponavadi dvakrat na teden in z malo sreče bomo obiskali vsaj dve, kjer bo več plemen menjavalo blago za blago, ali pa bodo že po moderno plačevali v lokalni denarni valuti, v birrih. Pri plemenih bomo tudi spali (v njihovih vaseh, a v šotorih, ki jih priskrbi lokalna agencija). Obiščemo Mursije, Hamerje, Dasaneche in Karote. In jih prek lokalnega vodnika tudi dodobra spoznamo (običaji, način življenja, kaj jim pomenijo Kalašnikovi, kaj krave, predstavitev plesov,…). Z nekaj sreče prisostvujemo tudi kaki posebni ceremoniji, kot je preskok bika. Ob tem fantje mladenke bičajo (brazgotine so znak predanosti in lepote), mladenič pa z uspešnim skokom čez bike skoči v obdobje, ko postane mož (in se lahko končno tudi poroči oz si naredi družino).
Sledi povratek prek jezer doline Rift v Arba Minch in v Dorze. Tu obiščemo tržnico (če bo tržni dan) in poizkusimo lokalno medeno žganje tedž in to kar v lokalnih oštarijah. Seznanijo nas tudi s peko kruha in s ceremonijo pitja kave, ki je v Etiopiji nekaj posebnega (nič čudnega, saj je Etiopija domovina kave). Zvečer ob afriškem folklornem večeru poizkusimo še česnovo žganje in kako Ras Makonenovo posebno zelenjavco. Prespimo v hiškah, ki spominjajo na slonovo glavo.
Jug Etiopije je znan po svoji vročini, nekaj dni je nevarnost malarije povečana, tuša ne bo čisto vsak dan (takrat ko se spi pri plemenih, tega itak ne pričakujemo), voda po avtomobilih postane tako vroča, da je včasih bolje dat kako vrečko čaja notri. Hladno pivo bo želja, ki jo bomo skušali po zmožnostih uresničevati. Komfortu privatnega kuharja se bomo odpovedali in se prehranjevali v lokalnih oštarijah, ki nam bodo za obiske vasi naredili kak riž z zelenjavo za s seboj ali pa bomo pri ljudstvih sami skuhali za silo (kaki špageti, morda še kaka juhica). Pri ljudstvu Karo si lahko privoščimo lokalno specialiteto – kozlička z ognja. Ustavimo se še v vasi Konso, kjer pogledamo tipično afriško vas in prespimo pri njihovem poglavarju – kralju.
Potem pa proti depresiji Danakil, ki velja za pekel na Zemlji, s tako neprijaznimi pogoji življenja (ni vode, vročina, puščava, aktivno vulkansko področje z lavo in fumarolami, nerešena mejna črta z Eritrejo), da tam vztraja le peščica ljudi plemena Afar. In njihove kamele, ki so ne dolgo nazaj v karavanah nosile sol s slanih jezer depresije v za življenje bolj prijazno okolje.
V Danakilu si pogledamo slano jezero, v katerem se tudi skopamo – priporočamo tudi neplavalcem (zaradi koncentracije soli je nemogoče potoniti). Pa še terme so zraven (sodbo, ali pašejo, ko je zunaj 40 stopinj, prepuščamo vsakemu popotniku posebej). To je začetek naše tridnevne odisejade po najbojl neprijazni puščavi, kar jih je. A tudi po daleč najbolj zanimivi puščavi, kar jih boste doživeli.
Na vulkan Erta Ale se podamo peš. V kraterju je lava in pogled v središče Zemlje je nekaj, kar ostane za vedno. Trenutno lave ni, saj je ob zadnjem tresenju vulkana novembra 2025 poniknila. Dalol je pokrajina, ki si jo še tako zadet in psihadeličen slikar težko zamisli. A to sliko je naredila mati narava in težko vam jo opišemo: kot bi gledal na florescentni psihadelični koralni greben sredi puščave, iz koral pa bi sem in tja še malo špricnilo. Na poti gremo čez posušeno slano jezero, se skopamo v 80% slani vodi, pogledamo soline in kako sol pridobivajo, se vozimo po strugah suhih rek, skozi puščavo, po pesku,…
Lalibela, ki je na seznamu UNESCO zaščitenih kultur, ja naslednja postaja. Tu se spoznamo z ortodoksnim krščanstvom v eni najčistejših oblik. Obiskali bomo v tla in skale vklesane cerkve in skozi zgodovino začutili afriški Jeruzalem. Povratek proti domu, preko Adis Abebe.
Podaljšek, ki ga toplo priporočamo: Gondar je le postaja na poti v gorovje Simien. A ker smo že tu, si pogledamo grad oz. palače, ki veljajo za afriški Kamelot in eno res lepo in drugačno cerkvico. Za konec pa tri dni prehajkamo v gorovju Simien in se družimo z opicami znamke dželada pavijani. Hodimo na višini okoli 3.000 in malo več metrov, na robu mizastih gora, z dih jemajočimi pogledi. Poleg endemičnih dželad pa lahko ugledamo še etiopske lisice, srnice in gamse.
Program podaljška:
17. vožnja v Gondar, na poti kosilo in banka za menjavo denarja, ogled palače (gradu) in nočitev
18. vožnja proti izhodišču trekinga na višino 3000 metrov in še malo čez (brez skrbi, Lalibela in Gondar sta veliko nad 2.000 metrov nad morjem in tako idealna aklimatizacija), začetek hoje (ta dan je je za slabe tri ure), stik s prvimi opicami vrste dželada pavijani, sprehod ob robu mizaste gore s pogledi na pokrajino, ki malce spominja na Grand Canyon; spimo v šotorih in ponavadi je blizu kempa pipa z vodo oziroma celo tuš, kjer se lahko stuširamo
19. s postanki vred ta dan hodimo okoli 6 ur, s prekrasnimi pogledi, sploh zadnji, 20 minut stran od kempa, sezuje; kempiramo, tuša ni
20. končamo s trekom na Imet Gogo, z najlepšimi pogledi in z velikimi skupinami dželad, z opicami skupaj jemo travo (no ja, ali pa kaj drugega; one se pač prehranjujejo v glavnem samo s travo), potem pa se spustimo in spet malce dvignemo do ceste, skupaj s postanki spet okoli šest ur hoje, ampak lepe hoje skozi zanimivo, spreminjajočo se in res prelepo naravo; z avtom nazaj do Gondarja in nočitev v hotelu
21. ogled cerkve Selasie, ki je res drugačna in velja za najlepšo v Etiopiji; let proti Adisu v jutranjih urah, popoldne ogled Adisa in zvečer še zadnja fešta (pivnica, tedž barčki,…) ter na letališče
22. let proti domu in ta dan smo tudi doma
Program priporočamo tistim, ki si želijo popotniškega načina odkrivanja sveta in ne nergajo, če je vroče. Program se lahko zaradi lovljenja plemenskih tržnic doline Omo malo obrne. Vsebinsko pa ostane isti.
