Aljaska je svojevrstna pravljica. Predvsem za tiste, ki uživamo na prostem, v naravi.Presežniki so se začeli že kar takoj z letom do najvišje gore Amerike, Mt. Denali. Sledila so srečanja z grizliji. V nacionalnem parku Denali je to klasika. Polotok Kenai je zgodba zase. Tista Aljaska, na kateri se človek najdlje zadrži. In kjer lahko aktivni turisti plešejo na grassroots, se s kolesom zapeljejo po skoraj 70 kilometrov singl traila po epskem Resurection Trailu, si nakopljejo malo zlata (premalo za celo pot, ampak za kako galono bencina pa že), kanuirajo po sistemu jezer, kjer je potrebno med jezeri kanu vleči za sabo (ali pa ga nositi nad glavo), kajakirajo po fjordih zalivov pri Whittierju, v parih urah prehodijo pot nad ledenike...

Mongolija je dežela, ki vsaj po temperaturah malo spominja na Aljasko. A potovanje po deželi Džingis Kana je nekaj povsem drugega. Lahko bi rekli, da gre spet za popoln in pristen stik z naravo. Toda v Mongoliji gremo jahat konje, kamele, se povzpnemo na sipine puščave Gobi, se družimo z domačini v njihovih tipičnih šotoriščih - gerih, se spoznamo tudi z ljudstvom Tsataanov in njihovimi severnimi jeleni, celo s šamanko... In na poti veči del taborimo, tako kot na Aljaski. Za ljubitelje narave in druženja z domačini!

Vstop prost.

Vabljeni.