JUŽNA AFRIKA, DRŽAVA POLNA PRESENEČENJ

Za ogrevanje sem se lotil prebiranja mojih starih člankov. Enega od zapisov sem začel z naslednjimi besedami "V časih, ko se zdi, da nam svet leži na dlani in so vse države na dosegu popotniških nog." Ha ha, ha! Ja, seveda... Trenutna situacija je seveda povsem drugačna in nepredstavljiva s perspektive takratnih razmer. Vendar brez dvoma bomo še potovali. Verjetno s še večjim veseljem, zadovoljstvom in hvaležnostjo.

Večina potovanj me je vodila v Afriko, ki ima zame posebno draž in energijo. Morda gre za neko daljno vez s predniki modernega človeka, ki izvirajo iz območja Vzhodnoafriškega tektonskega jarka ter doživljanje občutka že pozabljenega časa - stika z naravo in prvobitnim življenjem, ki se še vedno skriva nekje globoko v človeški naravi kljub silovitemu razvoju in družbenim spremembam.

Misli me zato pogosto vrnejo v trenutke s potovanj po Afriki. Doživetij se je v desetih letih nabralo za cel predal zgodb. Precej teh zgodb je nastalo v Južni Afriki, ki glede na stopnjo razvitosti morda ni prva asociacija na pristno divjino in kot taka ne ustreza predstavam večine o drugi največji celini. Po pestrosti in raznolikosti doživetij pa ima zagotovo prav posebno mesto. Zato si je tudi prislužila vzdevek Afrika v malem. Na enem potovanju imate možnost doživeti prvovrstne safarije v čarobni savanski pokrajini, prehoditi čudovite Zmajeve gore z drugim najvišjim slapom na svetu kjer živijo potomci bojevitih Zulujev, občudovati presunljivo lepo pokrajino divje obale Indijskega oceana, pogledati v žrelo velikemu belemu morskemu psu, opazovati kite in delfine, se nasmejati prikupnim pingvinom, vstopiti v življenje plašnih surikatov in uživati vrhunsko kulinariko in vina iz okolice kozmopolitanskega Cape Towna.

Jo'Burg, zlato mesto

Johannesburg je nastal v času zlate mrzlice proti koncu 19.stol., ko so na ozemlju velikanske kmetije Whitwatersrand odkrili do takrat največja nahajališča zlata na svetu.

Danes pa je Jo'Burg mesto vprašljivega slovesa, ki ne prekipeva od lepot in ga večina turistov jemlje zgolj kot nujno zlo pri potovanju v Južno Afriko. Pogosto predstavlja predvsem izhodišče za obisk svetovno znanega Krugerjevega parka, ki se nahaja v »bližini«. No, bližina v kontekstu velikosti Južne Afrike (za približno 61 Slovenij) postane precej relativna zadeva.

Glede na pomen Jo'Burga (kot mu pravijo domačini) za razvoj in gospodarstvo Južne Afrike, sem se odločil, da vseeno preživim en dan v njihovem največjem mestu. SOWETO (South West Townships), ki slovi kot največji township na svetu (nerazviti in rasno segrerirani predeli na obrobju večjih mest) in ga hkrati opisujejo kot precej nevaren predel mi je deloval ravno prav zanimivo, da ga raziščem. Manjša lokalna agencija je ponujala ogled Soweta na kolesih v spremstvu domačinov.

Soweto je nastal v 30. letih prejšnjega stoletja kot uvertura v rasno segregacijo, ki je eskalirala v času apartheida (1948 – 1994). V njem so prebivali (oziroma še prebivajo) temnopolti prebivalci, ki so služili kot bazen poceni delovne sile za rudnike zlata v bližini Jo'Burga. Med vožnjo po makadamski cesti čez katero se pretakajo fekalije ugotavljam, da je tudi Soweto razdeljen na različne četrti glede na premoženjsko stanje njegovih prebivalcev. V enih delih prevladujejo barakarska naselja in beda, nekatere četrti pa premorejo tudi nekaj blišča z velikimi in urejenimi hišami ter šik restavracijami in bari pred katerimi so parkirani najnovejši BMW-ji in Mercedesi. Popoln socialni kontrast.

Ena najbolj zaželjenih lokacij v Sowetu je ulica Valikazi, kjer sta svojčas živela kar dva (kasnejša) dobitnika Nobelove nagrade za mir - Nelson Mandela in Desmond Tutu, oba odločna in predana borca za odpravo doktrine apartheida. Nedaleč stran od ulice Valikazi so se odvijali tudi študenstki protesti proti uvedbi afrikanščine (jezik belih priseljencev) kot uradnega jezika v šolah. Le ti so se končal precej klavrno kar je povzročilo eno od ustaj proti oblasti rasistične vlade. Soweto tako velja za simbol upora proti režimu in njegovi prebivalci so na to izredno ponosni.

Živalsko kraljestvo Krugerjevega parka

Med vožnjo proti Krugerjevem parku obujam spomine na pretekle safarije in razmišljam o še zadnjih kosih kamping opreme, ki jo bova potrebovala. Izkušnja Afrike je namreč povsem drugačna in povezava z naravo veliko bolj pristna, če se odločiš za kampiranje. Še toliko bolj med safariji v nacionanih parkih.

Spominjam se nepozabnih prizorov iz mojega prvega safarija v Etoshi (Namibija), ko se je leopard med zalezovanjem črede impal sprehodil tik ob našem avtomobilu, Serenegetija (Tanzanija) in šprinta geparda med lovom na Tomsonovo gazelo, velike črede slonov med katero smo obtičali v parku Chobe (Bocvana) in štirih impozantnih levjih samcev, ki so le nekaj metrov proč od nas lenobno poležavali v senci redkih dreves na ravnicah Masai Mare (Kenija). Narava vedno znova preseneti in nikoli ne veš s čim ti bo postregla na naslednjem safariju. Zato se jih vedno znova veselim.

V Krugerjevem parku, ki po površini le za malenkost zaostaja za Slovenijo, domuje velikih pet (slon, nososrog, lev, leopard in bivol) in kopica drugih afriških živali. Tu so posneli številne dokumentarne filme, ki so parku prinesli prepoznavnost in slavo.

Prve ure preživete v parku kljub začetnemu navdušenju nekoliko znižajo pričakovanja saj živali ni na spregled. Safari je v nasprotju s predstavami v večini časa le počasna vožnja skozi park in oprezanje za živalmi kjer je na preizkušnji potrpežljivost. Nagrada za to je lahko bogata. To pravilo se potrdi tudi tokrat, ko nama naenkrat pogled obstane na levinjah, ki sta ravno ujeli popoldanski obrok v obliki svinje bradavičarke. Še preden uspeva ustaviti avto uzreva še ostale člane kardela vključno z mladiči, ki so prepoznali klic k kosilu in že hitijo levinjama nasproti. Res gre bolj za prigrizek razmišljam, ko opazujem kako plen hitro izginja v krvavih gobcih ob spremljavi rjovenja v boju za večji kos.

Adrenalin se še ne poleže povsem, ko naletiva na manjšo kolono parkiranih avtomobilov ob cesti. Prizor, ki obeta. Kmalu me prevzame navdušenje saj prepoznam afriške divje pse, ki so se zapletli v borbo za plen z hijenami. Afriški divji psi veljajo za ogroženo vrsto pa čeprav gre za izjemno uspešne lovce, ki lovijo v tropih in se bolj kot na hitrost zanašajo na vzdržljivost in številčnost. Krčenju naravnega habitata in ljudem žal niso kos. Navdušen sem predvsem zato, ker jih še nikoli nisem videl v naravnem okolju.

Pogled na uro in zemljevid parka mi daje vedeti, da bo potrebno počasi zaviti proti kampu kjer bova prespala. Namreč do sončnega zahoda je potrebno biti že za vrati kampa. Razdalje niso majhne in omejitve hitrosti so nizke zaradi zagotavljanja varnosti tako živali kot ljudi. Med vožnjo proti kampu sonce tone vedno nižje in barve savanske pokrajine se kot na slikarskem platnu prelivajo iz rumene proti rdeči. Meni najljubši del dneva pomislim, ko v daljavi zrem v silhuete žiraf, ki dopolnjujejo že tako kičasto kuliso. Že čez nekaj trenutkov v kader stopi še velika čreda slonov, ki se odpravlja do bližnjega napajališča. Brez dvoma prizor zaradi katerega se je vredno zagovarjati za prepozen prihod v kamp.

Ura neusmiljene teče naprej zato se odločim malo bolj stopiti na plin. Le nekaj kilometrov pred kampom pa se iz grmovja kar naenkrat prikaže nosorog in prečka cesto, za njim še eden in nato opazim, da sta na drugi strani ceste še dva nosoroga z enako namero. Zares veličasten prizor. Nosorogi delujejo kot obiskovalci iz obdobja dinozavrov in glede na krivolov ter ogroženost žal obstaja verjetnost, da bodo tudi oni že v naslednjih desetletjih pristali na seznamu izumrlih živali.

Zvečer ob ognju in s kozarcem odličnega južnoafriškega vina v roki ter pogledom zazrtim v zvezdno nebo debatirava o vseh prizorih, ki so se zvrstili pred najinimi očmi in o tem kaj naju lahko preseneti naslednji dan. V daljavi slišim klice hijen.

Zmajeve gore in kanibalska vas

Freshlygorund (popularen bend iz JAR) igrajo v ozadju medtem, ko se počasi približujeva Zmajevim goram. Še malo in bova zaključila prvo izmed celodnevih etap v avtomobilu. Ni kaj, v državah takšnih razsežnosti je to neizogibno. Sicer pa kot pribito drži, da ni pomemben cilj, pomembna je pot. In na poti lahko opazujemo transformacijo pokrajine, mesta in ljudi ter poskusimo razumeti kako poteka življenje v državi.

Zmajeve gore so vzhodni, najvišji in približno 1000km dolgi del Velikega gorovja, ki poteka prek večjega dela Južne Afrike ter razmejuje nekoliko vlažnejši pas od suhe puščavske notranjosti države. V miljionih let je zaradi izrazitejše erozije nekaterih delov oziroma na erozijo bolj odpornih trših delov dobilo značilno mizasto obliko vrhov. Severni del tega gorovja je zares spektakularen in ponuja celo paleto možnosti za pohodništvo. Od nekajurnih pa vse do nekajdnevnih pohodov ali celo dvotedenskih trekov.

Najbolj naju pritegne enodnevni pohod na del gorovja, ki zaradi prepoznavne oblike nosi ime Amfiteater. Cilj tega treka je na približno 3000m visokem planotastem vrhu od koder se v dolino zliva drugi najvišji slap na našem planetu. Elijah, najin vodnik nama na začetku dvourne vožnje do izhodišča razlaga, da prihaja iz vasi kanibalov kar ni ravno dober obet za preostanek dneva. Njegovi predniki so se v času velikega poglavarja Shake in njegovih osvajalskih pohodov skrili v jame kjer so kakšno tisočletje ali dva pred tem prebivali Sani (Bušmani). Zaradi velikega pomanjkanja hrane so dlje časa stradali in nazadnje so bili prisiljeni v kanibalizem. Lotili so se starejših članov, ki so imeli pred seboj najmanj življenja. Bojda so to navado kasneje opustili, ostal je le nezavidljivi vzdevek vasi.

Prvi del vzpona poteka po serpentinasti poti, ki se sčasoma povsem položi in nadaljuje pod mizastimi vrhovi vse do strme grape, ki se vleče do vrha. Z nekaj več previdnosti in razdalje med nami se počasi vzpenjamo na vrh in pri tem pazimo, da ne odvalimo kakšnega kamna na osebo pod nami. Precej strm a kratek vzpon nam za nekaj trenutkov vzame sapo. Po nekaj sto metrih prispemo vse do roba planotastega vrha. Vsedem se nekaj metrov stran od roba in opazujem ptice, ki izkoriščajo termiko in se dvigujejo v nebo ter zrem v dolino približno kilometer pod nami. Narava te vsake toliko enostavno prisili v to, da občutiš vso njeno veličino in svojo majhnost v primerjavi z njo.

Kasneje nadaljujemo do mesta kjer reka Tugela izgine čez rob vse do dna 948 metrov nižje. Izjemno in vrtoglavo. Vrtoglavica pa se nadaljuje tudi pri sestopu. Tokrat uporabimo drugo pot, ki vključuje dva spusta po visečih lestvah dolga približno vsak po 30 metrov. Z nekaj nelagodja se počasi spuščam v dno in si v spomin zapisujem vso lepoto narave, ki smo jim bili danes priča.

Coffe Bay

Po nekaj dneh preživetih v objemu Zmajevih gora si zaželiva morja, višjih temperatur in malce počitka. S tem v mislih se odpeljeva na naslednjo celodnevno etapo z zaključkom ob Indijskem oceanu. Kilometri minevajo hitreje kot bi si mislil in gorati del postaja vedno bolj oddaljen. Mesta na poti so si vsa zelo podobna, poseljujejo jih večinoma temnopolti prebivalci. Zapuščina apartheida in nekdanje ureditve bantustanov, etnično homogenih ozemelj kamor so nagnali temnopolto prebivalstvo. Apartheid so uradno odpravili leta 1994, ko je bil na mesto predsednika izvoljen Nelson Madela, posledice režima pa bodo odpravljali še nekaj časa.

Lepšo nagrado za dolgo pot bi si težko predstavljal, razmišljam, ko stojiva na vrhu strmega pobočja z razgledom na zeleno gričevnato obalo in modrino Indijskega oceana, ki se vlečeta v navidezno neskončnost. Spustiva se po klancu navzdol do idiličnega kampa z epsko lokacijo in postaviva šotor na najnižjo teraso s pogledom na morje. Za popoln zaključek dneva zakuriva žar in si natočiva kozarec žlahtne kapljice ter se prepustiva zvoku valov v spremljavi prsketanja ognja. Čista poezija.

Coffe Bay je dobil ime zaradi brodoloma ladje s tovorom polnim kave, razlaga Prince, ki se je ponudil, da naju spremlja na pohodu ob obali. In nama pomaga urediti tudi prevoz nazaj do kampa. Sicer tukaj ni niti enega samega grma kave. Obala že od nekdaj vzbuja strah pomorščakov zaradi močnih tokov in nenadnih visokih valov, ki nastajajo na odprtem morju. Zato se tudi imenuje Wild Coast (divja obala). Tukaj ni mest le manjše vasi poseljene z ljudmi iz etnične skupine Xsosa. Živijo preprosto samooskrbno življenje, še pojasni Prince. Morda res nimajo veliko vendar njihovo življenje brez dvoma poteka s precej manj stresa in v neverjetno lepem okolju, razmišljam medtem, ko se spuščamo s hriba po potki, ki je speljana med zeleno travnato preprogo in občudujem pogled na modrino morja pod nami ter nekoliko svetlejši odtenek neba nad nami. Nižje ob obali pa so posejana drevesa, ki spominjajo na palme in dodajo še nekaj lepote temu prizoru. Usedem se in uživam v razgledu in vetru, ki prijetno pihlja. Prevzame me občutek svobode.

Surferski raj

Nov dan se počasi riše na obzorju, ko med zgodnjim zajtrkom opazujeva igrive delfine pri surfanju na valovih le slabih sto metrov stran od obale. Coffe bay je res poseben kraj, ki te umiri in napolne z energijo. Življenje se tu popolnoma ustavi. S cmokom v grlu se odpraviva naprej.

Jeffreys Bay oziroma J-Bay kot mu pravijo domačini je mesto v katerem bova preživela naslednjih nekaj dni. V začetku 70. let je bil znan kot priljubljeno zbirališče hipijev in surferskih navdušencev. Majhno naselje se je v tem času prelevilo v mesto vendar je vsaj delno uspelo ohraniti duh in »laid back« atmosfero takratnega časa. Zaspano mesto uživa status ene najboljših lokacij za surfanje na valovih. V juliju, ko se tvorijo valovi imenovani »supertubes«, se tu na tekmovanju pomeri karavana najboljših surferjev na svetu. Surfanje je sicer mogoče skorajda preko celega leta.

Tokrat si namesto kampiranja privoščiva nekaj več udobja. Pristaneva v hostlu katerega lastnik je Gerry, dolgolasi upokojeni surfer z izgledom ostarelega hipija. Med debato ob šanku nam pripravi gin tonic (mimogrede Južna Afrika ima naravnost odlične gine) ter predstavi še prijatelja po imenu Warren Dean. Warren je lokalna surferska legenda. Pohvali se, da je na enem od tekmovanj v J-Bayu prišel vse do finala kjer ga je premagal nihče drug kot eden najboljših surferjev vseh časov, Kelly Slater. Kot naročeno se Warren po koncu kariere profesionalnega surferja med drugim ukvarja tudi z učenjem surfanja. Inštruktorja za naslednji dan sva torej že našla.

Nekaj let je že minilo od zadnjih lekcij v Indoneziji in počutim se kot da začenjam od začetka. Tudi pogoji za učenje ta dan niso ravno idealni in po dveh urah boja z valovi in desko izčrpan obsedim na plaži. Surfanje je brez dvoma precej naporen in zahteven šport pri katerem za viden napredek potrebuješ vsaj teden dni učenja. Nekoč...

Oudtshoorn, v družbi nojev in surikatov

Južna Afrika je dežela velikih razsežnosti in precejšnjih nasprotij. Na njenem ozemlju najdemo več različnih vrst podnebja: sredozemsko, savansko, subtropsko in puščavsko. Temu primerno se razlikujejo tudi pokrajine, ki se izmenjujejo med potovanjem. Ena najhitrejših transformacij se je zgodila med prečkanjem nižjega gorovja Outeniqua, ki pa je očitno dovolj visoko, da zadrži padavine na obalnem delu. Z vsakim prevoženim kilometrom je pokrajina postajala bolj suha in pusta. Bujno zelenje obalnega dela je nadomestilo nizko sivkasto grmičevje, peščena barva prsti ter gola skalnata pokrajina v ozadju. Prispela sva v Karoo, polpuščavski predel v notranjosti Južne Afrike.

Namenjena sva v Oudtshoorn, največji kraj v delu imenovanem Klein Karoo. Konec 19.stol. je, zahvaljujoč modnim zapovedim iz Evrope, Oudtshoorn doživel pravi razcvet. Lokalni kmetje so spoznali, da se jim bolj kot poljedelstvo v teh težkih razmerah obrestuje vzreja nojev, ki jim tukajšnje podnebje zelo ustreza. Vrtoglava cena nojevih peres na trgu je povzročila, da so namesto pšenice raje posadili lucerno (za krmo) in pričeli z bistveno bolj profitabilnim poslom. Med izvoznim blagom Južne Afrike so bili tako pred prvo svetovno vojno bolj donosni le zlato, diamanti in volna. S pričetkom vojne pa se je povpraševanje praktično zaustavilo in cena peres je strmoglavila.

Po koncu druge svetovne vojne so se kmetije preusmerile v vzrejo nojev za prodajo mesa in usnja, nekateri ranči pa so se v zadnji letih usmerili v turizem.

Nikoli si nisem predstavljal, da bom kadarkoli stal na jajcu, ki bo brez problemov prenesel mojo težo. Toda nojeva jajca seveda niso kokošja, precej večja in trdnejša so in po kalorični vrednosti eno nojevo jajce zadošča za približno 24 kokošjih. Zanimivo je, da se v naravi med varovanjem jajc izmenjujejta samec in samica, samec ponoči samica pa čez dan. Rast nojevih piščancev zanimivo ni primerljiva z rastjo v Jati, saj zrastejo le za približno 25 cm v prvem letu. Najhitrejša (na kopnem) in največja še živeča ptica lahko doseže hitrost okoli 65km/h, nekatere posamezniki pa lahko zrastejo tudi do poltretji meter visoko ter tehtajo več kot 150 kg. Nekdaj so prirejali celo nojeve dirke s pravimi jahači na njihovih hrbtih.

Suho podnebje in neobljudene ravnice z nizkim grmičevjem izredno ustrezajo tudi enim najbolj plašnih afriških živali, surikatom oziroma meerkatom kot jim pravijo v afrikanščini. Ena od lokalnih družin je med opazovanjem teh prikupnih živali na svoji parceli pridobila njihovo zaupanje in s tem možnost za vpogled v njihovo življenje. Približno leto dni je trajal proces spoznavanja in pridobivanja informacij preden smo se odločili to edinstveno priložnost za srečanje z divjimi meerkati ponuditi turistom, razlaga JD oblečen v kratke hlače in bundo medtem, ko čakajoč sonce in meerkate zmrzujemo na stolih v mrzlem jutru. Dnevne temperaturne razlike so v Karoo-ju zares občutne.

Meerkati se kmalu za tem, ko posijejo prvi sončni žarki prikažejo iz svojih rovov. Sprva le eden, ki ga pošljejo v izvidnico, da preveri ali je zunaj varno. Postavi se na zadnje tačke, zravna telo in trebuh nastavi soncu medtem pa opreza za morebitnimi plenilci. Glede na to, da ni z izjemo nas nikogar v bližini se počasi priplazijo ven še drugi člani skupine, nekateri očitno še ne povsem prebujeni saj jih pri postavljanju na zadnje tačke malce zanaša. Drugi pa se pred ogrevanjem telesa še malce pretegnejo. Zares simpatične živali in prav nič se nas ne bojijo dokler nepremično sedimo na svojih stolih le nekaj metrov stran od njih. Medtem, ko se nekateri grejejo na soncu drugi pa ravsajo med seboj, nam JD pojasnjuje, da je na čelu skupine dominatni par, ki ima edini možnost parjenja znotraj skupine. Hierarhija je jasna, vzpostavijo jo z ravsanjem in kdor zmaga urinira na poraženca. Nižje, ko si na lestvici več jih lahko urinira po tebi je poenostavljen zaključek, ki ima lahko analogijo tudi v življenju ljudi. Vonj posameznika je odločilnega pomena pri prepoznavi članov družine. V kolikor ni pravi ga obravnavajo kot vsiljivca kar pomeni, da ga spodijo ali ubijejo.

Približno pol ure preživimo v družbi teh nadvse zanimivih in posrečenih živali preden se ogrejejo na temperaturo primerno za začetek dneva ter zapodijo med grmičevje v lov za zajtrkom.

Big Johnny (ne, ni naslov porno filma)

Srečanje z velikim belim morskim psom sem imel že dlje časa na »bucket list« zato nisem okleval, ko se mi je ponudila priložnost za to v bližini manjšega ribiškega mesteca Gansbaai.

V lokalni agenciji nas med zajtrkom informirajo o poteku srečanja. Pokažejo nam kletko v kateri bomo pričakali morske pse, razložijo pravila igre in nam za boljšo predstavo zavrtijo še posnetek ene izmed prejšnjih skupin. Po zajtrku se sprehodimo do bližnjega pristanišča in se vkrcamo na manjšo ladjo, ki nas popelje le miljo ali dve stran od kopnega.

Še preden se ladja zaustavi eden od članov posadke začne v morje spuščati sled, ki je mešanica morske vode, krvi, delcev rib in bojda še ene skrivne sestavine. Namen je privabiti Big Johnny-a, kot domačini ljubkovalno imenujejo te morske plenilce, ki lahko zrastejo tudi do 6m v dolžino. Možakar vztrajno zliva žlobudro v morje in nekaj minut kasneje se nekdo od posadke zmagoslavno zadere. Vsi skočimo k ograji in kmalu opazim temno senco, ki izgine pod našo ladjo. Razdelimo se v skupine po šest ljudi in medtem, ko se prva skupina oblači v neoprene, posadka s tunino glavo na kavlju privezanim za vrv, skrbi za to, da morski pes ne odplava stran. Ostanki tune niso namenjeni hranjenju temveč zgolj temu, da ga zadržijo v bližini. Skočim v železni objem kletke, ki so jo pred tem privezali ob bok ladje in z nogami ter rokami iščem oporo hkrati pa upam, da mi pri tem katera od okončin ne zdrsne med rešetkami. Kletko zaprejo in predstava se prične. Adrenalin in neopren poskrbita, da ne čutim ledenega Atlantika, ko z glavo nad gladino nemočno zrem pred sebe v pričakovanju velikih čeljusti, ki že milijone let kraljujejo na vrhu prehranjevalne verige oceanov. Nekaj minut traja, da nas Big Johnny spet obišče in njegov prihod je bliskovit ter nepričakovan. Iz globine se dvigne proti površju in skuša zgrabiti tunino glavo, ki plava na gladini le kakšen meter stran od kletke, preden jo posadka spretno potegne ven iz vode. Vau, noro! Podoben prizor se ponovi še večkrat skupaj z občutkom navdušenja, spoštovanja in strahu. Prizor dneva pa doživim pri drugem spustu v kletko, ko se Big Johnny v nameri, da bi ujel tuno s silo zaleti v kletko in nas pošteno pretrese. Pri tem me od njegovih ostrih zob dobesedno ločijo le centimetri. Bojni kriki iz kletke so le del navdušenja, ki ga občutim ob tem nepozabnem prizoru.

The Mother city

Cape Town je brez dvoma najlepše (večje) mesto afriškega kontinenta. Hkrati je tudi prvo mesto, ki so ga ustanovili priseljenci v začetku poseljevanja teritorija današnje Južne Afrike v drugi polovici 17.stol. Zato mu pravijo tudi The Mother City oziroma matično mesto.

V nasprotuju z Jo'Burgom ponuja veliko in zlahka bi v Cape Townu in okolici preživel teden dni. Nad mestom se mogočno dviguje ikonični Tabel Mountain na katerega se lahko vzpneš bodisi peš bodisi z gondolo. Pogled  z vrha na zaliv, mesto in ne preveč oddaljeni Robben island, kjer je bil 18 let zaprt Mandela, je čudovit. Dan ali dva lahko zlahka nameniš obisku vinskih kleti v bližnjem univerzitetnem mestu Stellenbosch ali pa še bolj simpatičnem mestecu Franschoek, ki je ime dobilo po prvih priseljencih, francoskih protestantih. Južnoarfriško vino je vrhunsko in tudi nekoliko cenejše v primerjavi s cenami v Evropi. Res odlično buteljko vina lahko pri vinarju kupiš že za približno 15€ - 20€ pred tem pa za recimo 2€-3€ degustiraš do pet različnih vrst vina ob spremljavi sira ali čokolade.

Za ljubitelje kulinarike so tu številne dobre restavracije in odprte kuhinje, ki jih gostijo simpatična manjša mesta v okolici Cape Towna. Za ljubitelje lepe panorame pa je Chapman's Peak drive, ena izmed najlepših panoramskih cest.

Zadnji dan na poti se odločiva preživeti z družbi še enih prikupnih prebivalcev te z življenjem bogate države. Obiščeva bližnjo kolonijo afriških pingvinov, ki prebivajo le v Namibiji in Južni Afriki. Približno 3000 pingvinov šteje kolonija in nadvse zabavno jih je opazovati kako v svoji značilni hoji nerodno stopicajo po kopnem in se pri tem majejo kot keglji. Precej bolj okretni pa so v vodi med lovljenjem manjših rib in druge morske divjadi s katerimi se prehranjujejo.

Za slovo od Cape Towna in Južne Afrike se vzpneva še na Lion's Head, nekoliko nižji vrh od sosednje Mizaste gore kjer ob sončnem zahodu s pogledom na mesto razmišljam o vsem kar sva doživela v zadnjih treh tednih. Enostavno fantastično in izjemno raznoliko potovanje, ki je ponudilo celo vrsto doživetij in pričaralo nekaj nepozabnih spominov in koristnih spoznanj. Spomnim se Gerrya iz J-Baya in njegovega odgovora na moje vprašanje o trenutnem zdravju (prebolel je hudo bolezen). Brez oklevanja je z iskreno hvaležnostjo v glasu odgovoril, da je njegovo življenje izpolnjeno saj ga je zajemal s polno žlico in doživel toliko stvari kod malokdo zato ceni vsak dodaten dan, ki ga ima na voljo. To uspe le redkim saj si je za to treba upati živeti in doživeti.