Napisal: Sašo Klep
DEŽELA TAM DALEČ STRAN, NOVA ZELANDIJA
Nova Zelandija (Shappin program potovanja po Novi Zelandiji najdeš ta tem linku) je daleč, res daleč. Navajen sem dolgih letalskih voženj, spim, spijem nekaj pirov, pogledam vse možne filme, hiberniram in po določenem času pridem tja, kamor sem se namenil brez prevelike drame. Na letu na Novo Zelandijo pa mi je postalo že pošteno dolgcajt. in to trikrat. Zanimiva izkušnja so tudi novozelandski mejni organi. Zaradi strahu pred ne vem katerimi prenosljivimi boleznimi in tujerodnimi rastlinskimi vrstami, ti zelo lepo operejo umazane pohodne čevlje in šotor, po drugi strani pa ti poberejo tudi vse najboljše bohinjske suhe klobase, ki si jih vzel s seboj za hude čase. Omejitev 50 cigaret, ki ti jih dovolijo prinesti v državo, je za resnega kadilca najava za hudo abstinenčno krizo v naslednjem mesecu in pol.
Kiwi, kiwi, kiwi fruit
Prvi ljudje, ki so naselili področje Nove Zelandije, so bili Maori. Ti so leta 1840 z Veliko Britanijo podpisali še danes sporno pogodbo, s katero je Aotearoa, kot se je do takrat v maorskem jeziku dežela imenovala, postala del Združenega kraljestva. Večina od slabih 5 milijonov današnjih Novozelandcev je tako britanskega porekla.
Angleška krona je svoje ljudi v te kraje naseljevala po sistemu: kriminalci v Avstralijo, ljudje s psihičnimi motnjami na Novo Zelandijo. In te ljudi danes ves svet pozna kot Kiwije. Vzdevek na katerega so Novozelandci ponosni in ga izgovarjajo s ponosom, izvira iz imena istoimenske ptice kiwi, ki je eden od novozelandskih narodnih simbolov ter sinonim tako za človeško kot tudi živalsko vzdržljivost in neomajnost. Simpatična in nekoliko nerodna ptica, je danes na seznamu ogroženih živalskih vrst. Živi samo na Novi Zelandiji, ima dolg, zakrivljen kljun, ne leti in leže glede na svojo velikost zares velika jajca. V njenem naravnem okolju jo je praktično nemogoče videti.
Tretji kiwi Nove Zelandije pa je izraz za sadje, ki ga vsi dobro poznamo. A gorje tistemu, ki stopi v trgovino in želi kupiti kiwi. Če vsem vpletenim nazorno ne poveš, da govoriš o sadežu, boš deležen najmanj posmehov, zelo verjetno pa tudi težkih besed in zmerjanja.
Severni otok
Novo Zelandijo sestavljata dva glavna otoka. Šele ne dolgo tega so domačini ugotovili, da pravzaprav nimata nobenega uradnega imena. In so ju tako tudi uradno, zelo domiselno, poimenovali Severni in Južni otok.
Na Severnem otoku živi tri četrtine prebivalstva, predvsem v največjem mestu države Aucklandu in glavnem mestu Wellington. Predvsem Auckland je zares kul mesto, ki leži na več kot 50 vulkanskih kraterjih. Nekateri izmed njih so še vedno delujočih in pretijo, da bo Auckland prvo mesto, ki ga bo odneslo na luno. A zaradi tega se nihče ne sekira preveč. Mestna marina je srce mesta z vrhunsko ribjo tržnico, mnogimi bari in restavracijami in se že pripravlja na jadralski Americas cup, ki ga bo gostila prihodnje leto. Tukaj traja zabava vso noč.
Severni otok je nasploh komercialno bolj razvit, pa tudi podnebje je tu toplejše in bolj prijazno. Zato ne preseneča, da tukaj človek najde kar nekaj zelo lepih belih peščenih plaž, na katerih Kiwiji uživajo v metanju v visoke valove in surfanju na deskah. Najbolj legendarna in nevsakdanja je Hot water beach na polotoku Coromandel, kjer si za nekaj dolarjev izposodiš lopato, s katero v pesek na plaži izkoplješ jamo. Ko si izkopal dovolj globoko luknjo, na plano priteče vroča sladka voda, ki napolni tvoj mali bazenček. Tako se lahko na eni plaži hkrati namakaš tako v morski vodi, kot v vroči termalni vodi iz zemeljskih globin.
Severni otok je na splošno izoblikovalo močno vulkansko delovanje, ki je vidno na vsakem koraku. Od že prej omenjenih kraterjev na katerih leži Auckland, preko fotogeničnega in pravilnega vulkana Taranaki, do zadnje velike erupcije, ki jo je pred nekaj meseci spremljal svet na White Islandu.
A oče vseh novozelandskih vulkanov leži skrit pod idiličnim jezerom Taupo, na sredini severnega otoka. Istoimenski vulkan, ki v presledkih bruha že več kot 300.000 let, in je danes eden najbolj uničujočih vulkanov na svetu, je skupaj z ostalo druščino vulkanov na tem področju narisal najbolj osupljivo pokrajino, kar jih lahko uzre človeško oko. To je tudi prizorišče enega najlepših trekingov na svetu, imenovanega Tongariro crossing. Dvajset kilometrov dolg trek, ki ga načeloma prehodiš v dobrih šestih urah, te vodi po mistični vulkanski pokrajini posejani z zelenimi, sinjimi in turkiznimi jezerci. V ozadju njih pa se kot po tekočem traku odpirajo pogledi na mogočne vulkanske kraterje. Največja zvezda le-teh je Mount Ngauruhoe ali po domače Mount Doom, kamor je Frodo vrgel prstan in končal triologijo Gospodarja prstanov. Zares svet izven tega sveta. Če zraven prištejemo še geotermalne vrelce Wai o Tapu, ki ležijo nedaleč stran, in najbolj sexi gejzir Lady Knox, ki za razliko od mnogih žensk nikoli ne zamuja in izbruhne vsak dan točno ob 10:15, lahko z gotovostjo rečemo, da je Severni otok vulkansko kraljestvo, ki mu ni para.
Južni otok
James Cook je bil eden prvih Evropejcev, ki je stopil na novozelandsko zemljo. Preko po njem imenovane Cookove ožine te trajekt iz Wellingtona pripelje na Južni otok. Tu je vse drugače: dežela je redko poseljena, prevladujejo neskončni pašniki, ovce in krave. Kakšna gneča je v banki vidiš že po številu blatnih gumijastih škornjev parkiranih pred njenim vhodom, ki jih vestni kmetje vedno sezujejo preden vstopijo v kakršnokoli ustanovo. Tu vulkane zamenjajo jezera, gore in neokrnjena narava.
Prva postojanka je mestece Kaikoura, kjer se povsem od blizu srečaš s tjulnji, ki poležavajo po bližnjih plažah. Na izletu z ladjico po zalivu pa občutiš veličino in moč kitov grbavcev. Ugotoviš tudi, da so se Novozelandci vendarle naučili, da fish and chips ni edini način za pripravo morskih dobrot, ki jih v teh morjih seveda ne manjka.
Po postanku v Christchurchu, največjem mestu Južnega otoka, te pot pelje naravnost v srce tistega, po kar si prišel. Južne Alpe se razprostirajo praktično po vsej dolžini otoka. To je gorovje, kakršnega smo vajeni pri nas v Evropi. In ko se pred teboj kar naenkrat v objemu sonca prikaže Mount Cook, ki je s svojimi 3.724 metri najvišja novozelandska gora, in to tako blizu, da bi se lahko dotaknil njenega vrha, so občutki znova nepopisni.
Nadaljevanje proti središču otoka je posejano z mističnimi jezeri, gozdovi in hribi in tukaj za kakšen trenutek zares pomisliš, da si se ravnokar peljal mimo enega izmed gorenjskih turističnih biserov. In se nehote spomniš tiste zlate krilatice, da naj bi si bili Slovenija in Nova Zelandija podobni. A že naslednji trenutek, ko pogledaš nekoliko bolj pozorno pod površino, je svet okoli tebi spet povsem drugačen.
Queenstown je zares simpatično mestece, najbolj turističen kraj Južnega otoka, in svetovna prestolnica adrenalina. Tukaj so konec 80. let prejšnjega stoletja iz bližnjega Kawarau bridga postavili prvi komercialni bungee jumping. Pred 60 leti pa so z najhitrejšimi čolni, jet boati, dirkali po obalah in kanjonih jezera Wakatipu, kar je še danes ena od največjih adrenalinskih dogodivščin na Novi Zelandiji. In tu je bil tudi dom enega največjih mountainbike legend Kellyja McGarryja. Zvečer pa, ko se adrenalin poleže, se v nočnih barih na obali jezera začne velika zabava, ki traja pozno v noč.
Ko se naslednji dan žurka Queenstowna poleže in si človek zaželi več miru, te dvourna vožnja pripelje pravzaprav na konec sveta. Tu pogosto zapiha hladen veter iz Antarktike, pokrajina je zelo redko naseljena in človeku ne najbolj prijazna. Ta konec velja za eno največjih novozelandskih znamenitosti: Milford sound je 15 kilometrov dolg fjord, ki sta ga izklesala neusmiljeno Tasmansko morje ter večni led in sneg. Srečo moraš imeti, da se ti razkrije v vsej svoji lepoti, v objemu sonca, a tudi na deževen dan je to res magičen kraj, kjer živijo kiti, morski psi, tjulnji in simpatične alpske papige, ki poskušajo vsakemu človeku ukrasti kaj za pod zob. In ko se z ladjico zapelješ po tem prelepem fjordu, obdanem z nešteto slapovi in mogočnimi stenami gora, se ti zazdi, da si se izgubil v pravljici.
In od tu naprej je pot samo še nazaj. Prebiti se moraš preko Alp na samo zahodno obalo Nove Zelandije, kjer te le streljaj od plaže Tasmanskega morja po poti, kjer prehodiš pravi pravcati deževni gozd, na vsem lepem pričakata dva mogočna ledenika. Tako blizu, da bi ju lahko kar objel. Franz Josef in Fox sta ledenika, ki sta še nekaj desetletij nazaj prinesla sneg in led skoraj povsem do morja. To so še vedno iste gore, tudi Mount Cook te še vedno spremlja na tvoji poti, le iz druge strani se mu približaš. V nekaj urah lahko prehodiš vse, tudi obale jezera Matheson, ki velja za najbolj fotogenično točko Nove Zelandije. Nato pa dan zaključiš v toplih vrelcih, kjer s pogledom na gore in vso to ledeno lepoto odpočiješ svoje utrujeno telesce.
Pot nazaj proti severu je dolga. Celodnevna vožnja te pelje mimo kraja Hokitika, kjer se je sredi 19. stoletja začela novozelandska zlata mrzlica in kjer še danes najdeš največje mojstre oblikovanja maorskega svetega kamna žada. Pot pelje mimo zanimivih skalnih formacij, ki so poimenovane po palačinkah. Zvečer pa prispeš v mestece Motueka, ki leži na samem severu Južnega otoka. Mestece samo po sebi ni nič posebnega, če ne bi ležalo ob verjetno najlepšem novozelandskem narodnem parku, Abel Tasman. Neskončni kilometri belih peščenih plaž, kamor lahko prideš le s čolnom, redke hiške brez elektrike, in kampi, kjer lahko zastonj prespiš na delčku obale, ki tisto noč pripada le tebi. To je raj za jadralce, za robinzonske izlete s kajakom, kjer te tjulnji, ptice in morske želve pozdravljajo ob vsakem vesljaju. Abel Tasman je tudi park za krajše ali večdnevne trekinge po lepo urejenih poteh, ki te peljejo tik ob belih peščenih plažah. Ko sem razmišljal za nazaj, je verjetno prav to največji čar tega parka. Vsi smo navajeni hoditi in delati trekinge po hribih, gorah, nekje na višini, tukaj pa imaš občutek, kot da bi se ves dan sprehajal po plaži, med zalivi, kjer je eden lepši od drugega.
Maori
Maori so naselili Novo Zelandijo v 14. stoletju. S svojimi legendarnimi kanuji wakami so prišli iz polinezijskih otokov, večina iz Fijia, Samoe, Tonge in Cookovih otokov. Leta 1840 so z britansko krono prostovoljno podpisali pogodbo imenovano waitangi, s katero so Maori obdržali pravice do svoje zemlje in običajev, Nova Zelandija pa je formalno postala britanska kolonija. Prevod in vsebina te pogodbe sta še dandanes predmet debate in razprav, saj so Britanci v naslednjih letih in desetletjih Maorom pobrali mnogo več pravic in lastnine, kot je bilo po pogodbi določeno. Z to se je britanska kraljica pred nekaj leti Maorom tudi opravičila.
Danes na Novi Zelandiji živi slab milijon Maorov oziroma 20% novozelandskega prebivalstva. Ne godi se jim nič bolje kot večini staroselcev po svetu. Živijo pod pragom revščine, soočajo se z alkoholizmom, problemi povezanimi z drogami in s trajno brezposelnostjo. Ne glede na vse težave, pa lahko še vedno trdim, da je maorska kultura globoko zakoreninjena v novozelandski zavesti. Vedno več Novozelandcev se v šolah uči njihovega jezika in običajev in velika večina Kiwijev se zaveda, od kod izhajajo temelji zgodovine in njihovega obstoja. Zato je res veliko veselje, da si lahko popotnik tudi od bliže ogleda tradicionalno maorsko vas, kjer ljudje še vedno živijo po starih izročilih. Lokalni maorski vodič nam je z veseljem pripovedoval zgodbe svojih prednikov, kjer se kosilo še vedno kuha v enem izmed delujočih gejzirjev v vasi in kjer so nam domačini za konec iz vseh grl zapeli in zaplesali+ legendarni maorski bojni ples Hako.
Hobbiton
Sam pravzaprav nisem največji fan znanstvene fantastike, pravljičnih bitij in temačnih gozdov z govorečimi drevesi. A filmski trilogiji Gospodar prstanov in Hobit sta že zdavnaj prerasli okvirje povprečnosti in postali legendi. Nobeno presenečenje ni, da so velik del obeh trilogij posneli na Novi Zelandiji, ki slovi po svoji čarobnosti in mističnih kotičkih. Človek, ki še ni bil na Novi Zelandiji, take kraje vidi le v znanstveno fantastičnih filmih.
Na Novi zelandiji nisi nikoli daleč stran od kraja, kjer je bil posnet delček teh magičnih filmov in skoraj vsak dan potovanja sem bil s strani svojih otrok deležen komentarjev v smislu »točno v tisti vulkan je Frodo vrgel prstan« ali »točno v tej dolini je Gandalf prišel do Sarumanovega stolpa«. Temu se na Novi Zelandiji očitno ne moreš izogniti, sploh če potuješ z mulci. A največji kralj cele zgodbe je Russell Alexander, lastnik farme v majhni vasici Matamata na Severnem otoku, ki so jo ustvarjalci filmov o Gospodarju prstanov izbrali za kraj, kjer bo stala vasica pritlikavih Hobitov. Ovac, ki jih je bilo na farmi seveda na pretek, v filmu ne boste videli, saj so se režiserju Petru Jacksonu zdele preveč moderne in je bolj »staromodne« ovce dal pripeljati iz Južnega otoka. Ko je bilo snemanje trilogije Gospodarja prstanov končano, so ustvarjalci filmov vse skupaj pospravili, vrnili v prvotno stanje in odšli.
Potem pa so se 10 let kasneje vrinili, da bi na isti lokaciji ponovno postavili kulise za potrebe nove trilogije imenovane Hobit. Tokrat je imel Russell Alexander za njih en sam pogoj: zahteval je, da kulise zgradijo tako, da bodo po koncu snemanja za vedno ostale na njegovi farmi. Vse ostalo je zgodovina. Dandanes si pride Alexandrovo farmo ogledat kakšnih 3.000 ljudi na dan in prav vsak se lahko slika pred idilično urejenimi hiškami Hobitov ali popije pivo v legendarni pivnici pri Zelenem zmaju. In to je le še en razlog več, zakaj je Nova Zelandija, čeprav tako daleč, vendarle tako čarobna in posebna, da jo je zares vredno vsaj enkrat obiskati.
Shappino potovanje po Novi Zelandiji najdeš tule.