Napisal: Nikola Klašnja - Niks
TRNOVO KRIŽARJENJE DO OTOKA ROŽ (INDONEZIJA)
"Of course, don't you worry," mi je zagotavljal turistični agent na majhnem indonezijskem otoku Gili Trawanganu. "Take neprijetnosti se dogajajo le konkurenčim agencijam. Naša ladja pa je povsem varna. Poleg prijetne atmosfere, je na njej poskrbljeno tudi za hladno pivo in ostalo pijačo. Raznolike hrane bo v izobilju. Če jaz tako rečem, bo držalo. Sploh pa to ni navadno potovanje, ampak križarjenje, zapolnjeno z obilico sončenja, plavanja in snorkljanja. Flores boste dosegli po petih dneh čudovite vožnje. Posadka govori angleško in bo za vas lovila in pekla ribe. Verjemi mi, to bo nepozabno doživetje."
Besede jezičnega agenta so mi odzvanjale v glavi, ko me je sredi noči zbudil kubični meter hladne morske vode, ki mi je pljusknil v spalno vrečo. Komaj sem se ozrl okoli sebe, že se je prvi porciji slane vode pridružila druga. Valovi, ki so neusmiljeno zalivali našo, le nekaj kvadratnih metrov veliko palubo, so si sledili v polminutnih intervalih. Okoli mene se je v spalnih vrečah drenjalo sedemnajst popotnikov različnih narodnosti in brez dvoma so vsi prestajali nepozabno izkušnjo. Kapitan je s polno paro drvel skozi razburkano morje, nekaj kilometrov od nas pa je ognjenik bruhal žarečo lavo.
This Sumbawa
"This Sumbawa," se mi je zarežal kapitan. To pa je bil bolj ali manj celotni angleški besedni zaklad, ki ga je okoreli pomorščak obvladal. Tudi njegov način vožnje na nas ni naredil bistveno boljšega vtisa. Še dobro, da se nesreče dogajajo samo konkurenčnim ladijskim agencijam. Od skupine Slovencev, ki je nekaj dni pred nami potovala na isti relaciji, smo namreč izvedeli, da je njihova ladja nasedla. Ko so skupaj s posadko pribredli do obal otoka Sumbawe, so se morjeplovci za incident vljudno opravičili ter odšli domov. Potnike pa prepustili njihovi iznajdljivosti. No, nam se kaj takega na srečo ni zgodilo, čeprav smo bili blizu. Tovrstni pripetljaji kot da ne ogrožajo priljubljenosti ladijskega prevoza, ki vzdolž podolgovatega pasu indonezijskih Jugovzhodnih otokov (Nusa Tenggara) vsako leto prepelje tisoče turistov. Če k neobstoječi turistični infrastrukturi dodamo še dejstvo, da se v istem otočju nahaja tudi slavno krizno žarišče Timor, je zelo težko razumljivo, da se v tem od boga pozabljenem delu sveta znajde še vedno več tujih turistov, kot v Sloveniji. No, pokrajina je čudovita, njen sloves pa seže v deveto vas.
Začetek odisejade
Agencije pobirajo potnike za nepozabno križarjenje na turistično dokaj razvitih otokih Baliju, Lomboku ter na bližnjih miniaturnih otočkih Gili.
Vožnja se začne na Lomboku ter poteka vzdolž Sumbawe, Komoda in Rince, konča pa se na Floresu. Ta je znan kot Otok rož, obljubljena destinacija vseh popotnikov. Po isti poti so stoletja pluli Portugalski in Nizozemski pomorščaki. Mene je prepričal agent, katerega pisarna ni bila večja od kurnika, pa tudi zgrajena, bolje rečeno sestavljena, je bila iz podobnih materialov. Barantanje je bilo seveda nujno potrebno.
"40 dolarjev," se je glasila zadnja ponudba izza pulta oziroma montažne stene, "vključno s prevozom do pristanišča in hrano. Samo nikomur ne povej, da sem ti dal tako nizko ceno. Nekateri so plačali dvojno." Cena je bila pravzaprav oderuško visoka, saj glede na realna cenovna razmerja v Indoneziji ne bi smela presegati petih dolarjev. Računal sem, da mi bo tudi tokrat z vztrajnim barantanjem uspelo ceno zbiti na manj kot 20 % prvotno ponujene, kar bi bilo še vedno vsaj enkrat preveč. Žal sem hitro ugotovil, da so se konkurenčni agentje med seboj domenili za najnižjo ceno, pod katero ni smel iti nihče. Ta je bila le za polovico nižja od cene s katero so me hoteli nategniti ob prvem poskusu. Sumnjičavo sem izročil 40 zelencev, prejel ročno napisano potrdilo in avantura se je lahko začela.
Različni pogledi na množični turizem
Že ob prvem stiku z našo posadko smo ugotovili, da se jim o angleščini svita bore malo. Edina izjema je bil kuhar Tony, ki pa je kaj kmalu priznal, da niti ni pravi kuhar, ampak študent, ki se po štirih letih izdelovanja prvega letnika vrača domov k družini. Pomoč v kuhinji je bila edina priložnost, da si prisluži brezplačno vožnjo. Glede na to, da je bil vseh pet dni na meniju izključno samo pečeni riž, bi bil - resnici na ljubo - kuhar lahko vsak. Kmalu zatem je tudi strojničar priznal, da samo nadomešča bolnega prijatelja. Avantura je postajala vse bolj zanimiva. Še bolj nas je razveselilo dejstvo, da je ladja v principu namenjena le za dvanajst potnikov, vendar je agencija prodala šest kart več. Zaloge hrane temu primerno niso bile povečane.
Na palubi je bilo slišati pravi babilon jezikov. Slovencev je bilo dovolj ravno za tarok, med potniki pa sta bila tudi dva indonezijska turista, kar se nam je zdelo precej nenavadno, čeprav ne gre za zelo redek pojav. Ena od njiju je bila Moni, ki je že tri leta srečno poročena v Franciji. Z možem vsako leto obiščeta njeno družino, potem pa si privoščita še malo potovanja. Seveda se je Moni obnašala kot prava Francozinja in je tudi s posadko govorila Indonezijsko le, kadar je bila nuja. Bolj interesanten je bil Ash iz Jakarte, po rodu sicer Indijec, kjer pa ni bil še nikoli v življenju. Njegovi predniki so v Indonezijo prišli že pred stoletji. Ash se je pohvalil, da je še kar premožen, saj se ukvarja s preprodajo rabljenih avtomobilov, za povrh pa je še pobiralec stav na konjskih in pasjih dirkah. Za razliko od Kitajcev uživajo Indijci pri domačinih precejšnje zaupanje, saj so do smrti zaljubljeni v indijske filme, ki so oh in sploh najboljši na svetu. Na račun kinematografije, ki po številu izdelkov prekaša Hollywood, je Ash požel aplavz tudi s strani naše posadke. Ash se je družil predvsem z nami in je celo s posadko komuniciral predvsem angleško, čeprav je Indonezijščino brez dvoma dobro obvladal.
Bahasa Indonesia, kot se jeziku uradno reče, je pravzaprav umetni jezik, ki so ga izumili v času osamosvojitvene borbe proti Nizozemcem. Večino besedišča izvira iz Sumatre, slovnica in novi izrazi pa so nizozemskega oziroma latinskega izvora. Lep primer je beseda "korupsi", ki jo v Indoneziji kar pogosto uporabljajo. Ker je v Indonezijskem arhipelagu več kot tristo živih jezikov, večina staršev nauči svoje otroke indonezijsko še preden so godni za osnovno šolo. Da sta se Moni in Ash jezika domovine ogibala, če ne celo sramovala, je po eni strani razumljivo. Čim bolj sta hotela biti podobna nam. Tako smo v sporazumevanju s posadko bili odvisni predvsem od Tonyja, ki pa se je že prvi dan spečal z neko Nizozemko močnejše postave in smo imeli vedno manj od njega. No ja, navsezadnje so še njuni stari starši živeli v isti državi.
Ladja kaznjencev
Idilični odnosi s posadko so se začeli krhati že prvi dan, saj smo kaj kmalu ugotovili, da smo obsojeni na vegetarijanstvo ter neprekinjeno vožnjo podnevi in ponoči. Legendarnih Antimo tabletk proti morski bolezni smo pospravili več kot pa verižni kadilci cigaret. Postankov je bilo bore malo in še ti so bili kratki. Kapitan je to opravičeval z dejstvom, da smo časovno v zaostanku, zato se nismo zaustavljali niti med obroki, ki pa jih je tako ali tako tvoril le pečeni ali kuhan riž z malo zelenjave. V želji po mesnem obroku sem malo pobrskal po ladji. V kletki na strehi sem odkril tri shirane kokoši s povezanimi nogami. Zakaj so na ladji, če pa jemo zgolj zelenjavo, mi ni bilo jasno. Pomislil sem, da nesejo jajca, a me je nek Avstralec cinično opozoril, da kura z zvezanim nogami težko nese jajca. "You have to push very hard!" mi je poznavalsko razložil. No, kokošja skrivnost je bila kmalu razjasnjena. Posadka si je vsak večer na skrivaj privoščila mesni obrok. Do upora ni bilo daleč. Povod je bila nepripravljenost kapitana, da upočasni ladjo, ko je neki Angležinji postalo nevzdržno slabo. Tony je stališče posadke prepričljivo prevedel z iztegnjenim sredincem in mera je bila polna. Glasno smo začeli zahtevati svoje pravice.
"Holidays!! To bi morale biti počitnice, ne pa nemogoča vožnja na ladji kaznjencev," je energično vztrajal Jaki. Tony je sicer imel probleme s prevajanjem, a pomen sporočila je bil več kot očitno dobro razumljen. Prepir se je končal, ko je kapitan iz toka potegnil mačeto in jo položil predse na pult. Proti tako ostremu in prepričljivemu argumentu nismo imeli pripomb. Obale Sumbawe so bile kar naenkrat predaleč.
Srečanje s pravimi zmaji
Razmere so se začele izboljševati, ko smo pripluli v arhipelag okoli otokov Komodo in Rinca, kjer smo po programu imeli nekaj ogledov. Med snorkljanjem (o opremi ne bi zgubljal besed) sem opazil želvo ter miniaturnega morskega psa. Tudi posadka se je potrudila in v medčasu ulovila eno (1) ribo, jo spekla in nam razdeljeno na osemnajst koščkov postregla z rižem.
Arhipelag, ki po mnogočem spominja na Kornate, slovi predvsem kot bivališče strašnih varanov, največjih plazilcev na svetu. Ljudsko izročilo jih povsem upravičeno imenuje zmaji. V dolžino dosežejo več metrov, prehranjujejo pa se predvsem s kozami, divjimi svinjami in domačini. Le občasno zaide na njihov jedilnik tudi kak raziskovanja željan turist.
Večino časa preživijo v poležavanju in gretju telesne temperature, zato se jim je moč relativno enostavno približati. V lov za malico se odpravijo le enkrat tedensko, takrat pa lahko dosežejo hitrost, ki nekajkrat presega človeško. Naši vodiči so bili opremljeni le z dolgimi palicami, s katerimi pa so neverjetno uspešno odrivali najbolj nervozne varane.
Podobnega safarija kot na Komodu smo bili deležni tudi na Rinci. Opazili smo, da suha in negostoljubna površina otokov, bolj kot na vlažno Azijo spominja na Avstralijo ali savansko Afriko. Tudi živalstvo in rastlinstvo pričata, da je Avstralija blizu. Prebivalci edinega naselja na Komodu so potomci kaznjencev, ki so jih v prejšnjem stoletju izgnali sultani s Sumbawe. Njihovi otroci so skakali okrog nas, kot da bi prvič videli belca. Naselje Kampung Komodo je bil vse kaj drugega, kot pa turistična naselja na Baliju in Lomboku. Razsute kolibe dvignjene na kolih, so zgovorno govorile, da prebivalcem pogoste poplave in občasni obiski varanov niso nič kaj povšeči. Poleg lesene džamije in kupa odpadkov je bil edini znak civilizacije ogromna satelitska antena, ki si jo je postavil poglavar. Antena je bila vredna več kot njegova koliba in vse preostalo imetje in je pričala o neznanski želji ljudi po stiku z belim svetom.
Konec dober, vse dobro
Ko smo zapustili Rinco je bila pred nami samo še kratka vožnja do Labuanbaja, majhnega ribiškega pristanišča na Floresu. Seveda smo se konca fizično izčrpljujoče vožnje prezgodaj veselili. Le nekaj ur pred pristaniščem se nam je pokvaril motor in vsi napori "mornarjev", da ga popravijo, so bili zaman. Kapitan je ugotovil, da sploh ni problema, saj mora po veljavnem voznem redu v roku štiriindvajsetih ur mimo tako ali tako pripluti trajekt. Vsega vajeni potniki so ne preveč razburjeni polegli po palubi in prav čudno se jim je zdelo, ko sem po nekaj urah čakanja začel klicati mimoidoče ribiče na pomoč. Ko se je eden od njih le približal in ugotovil v kakšnem položaju smo, sem opazil, da so prvotno okrogle zenice njegovih oči poprijele obliko dolarskega logotipa. To je bil trenutek, ko se je naš kapitan končno izkazal. Ribiču je plačal za vožnjo, od njega odkupil nekaj rib in nam pred odhodom ponudil še poslovilni ribji piknik. Po načelu vrabca v roki se nas je večina raje odločila za takojšen prevoz v Labuanbajo, kjer smo v najdražji restavraciji jedli nekaj ur brez prekinitve. Zajetni Norvežan je pospravil kar tri porcije biftkov, tri porcije krompirja in tri solate, ter za vse skupaj odštel nevejetnih 8 dolarjev.
Pred nami je bilo raziskovanje čudovitega in skrivnostnega Floresa, kjer se ob vznožjih vulkanov skrivajo nekdanji portugalski misijoni, večina ljudi pa še vedno časti animistična božanstva in skrivnostne obeliske. Potovanje po razdrapani cestah, ki je terjalo več Antimo tabletk, kot celotna plovba, pa je seveda že del druge, morda naslednje zgodbe na našem blogu.
Več o potovanjih na ta konec najdeš na linkih Indonezija Xpress in na Indonezija best off.