Napisal: Matjaž Berlot - Junior
TURISTIČNO NEODKRITE AVANTURE PO HONDURASU IN SALVADORJU
Potovanje po srednjeameriških državah Honduras in El Salvador je avantura zunaj utrjenih turističnih poti, v kraje izjemno prijaznih ljudi, naravnih lepot in burne zgodovine.
Honduras
Pred leti sva s Kofotom raziskovala Nikaragvo, Kostariko in Panamo. Dežele so naju navdušile, vsaka po svoje seveda. In takrat sem se odločil, da sam raziščem še Honduras in El Salvador, kamor sem se odpravil leto kasneje.
Politična nestabilnost in ekonomska šibkost, katere neželeni »stranski proizvod« je povečan kriminal v velikih mestih, sta v preteklosti dodobra prizadeli Honduras, drugo največjo državo Srednje Amerike. Danes se turisti vračajo v deželo, ki ima veliko ponuditi in je za naše razmere cenovno zelo privlačna.
Ostaline v Copanu
V Copan Ruinas na zahodu Hondurasa sem prispel iz Gvatemale in se izognil glavnemu mestu Tegucigalpa, ki slovi po visoki stopnji kriminala. Copan Ruinas je majhno in prijetno kolonialno mestece s kavbojsko kulturo, saj na vsakem koraku lahko srečate moške s kavbojskimi čevlji in klobuki. Odpravite se lahko na jahanje konj. Ponujajo tudi raznolike enodnevne pohode v okoliške stare vasi, v bližini mesta so toplice sredi džungle, glavna znamenitost pa so ruševine Copan, ki skupaj s Tikalom predstavlja temelj majevske kulture klasičnega obdobja.
V Copanu sem spoznal Tonija (Toῆo Rios). Toni je gospod v letih, gospod z veliko začetnico, sproščen, zabaven, načitan. Je živa legenda Copana. Zase pravi, da je v Guinnessovi knjigi rekordov kot najboljši vodnik v Copanu :-)
Od tam sem skozi mesto San Pedro Sula, ki velja za eno najnevarnejših mest na svetu (kot berete, sem preživel, znova in znova), nadaljeval pot do Lago de Yojoa.
Lago de Yojoa
Prespal sem v lepo urejeni koči D&D Brewery Lodge, z lastno majhno pivovarno. Lago de Yojoa je kraj, kamor zahajajo ljubitelji ptic. Z vzpetine Las Nalgas, katere pot je primerljiva z vzponom na Šmarno goro, se odpre prelep razgled na vasico Los Naranjos in jezero Lago de Yojoa.
Karibska obala
Pristaniško mesto La Ceiba je odskočna deska za obisk karibskih otokov v zalivu Bay Islands na severu države. Znano je tudi kot honduraška prestolnica eko turizma in kot honduraška prestolnica zabave. V mestu vsako leto maja prirejajo karneval in praznujejo San Isidro Labrador v čast Sv. Izidorju, zaščitniku mesta. Takrat se na ulice zgrne približno pol milijona obiskovalcev.
S trajektom lahko obiščete tri večje otoke in spoznate bolj turistično plat Hondurasa. Otočje je raj za snorklanje in potapljanje z mednarodno priznanimi šolami potapljanja, saj je del drugega največjega koralnega grebena na svetu - Mezoameriškega koralnega grebena, katerega priljubljeno ime je tudi Veliki Majevski greben (največji je avstralski Veliki koralni greben). Ko spustite glavo pod morsko gladino, zagledate barvite korale in pestro morsko življenje. Če imate srečo, lahko vidite tudi morske želve, delfine in kitovca. Najbolj priljubljen otok je Roatan, ki si je z resničnostnim šovom Otok skušnjav (Temptation Island) zagotovil največjo prepoznavnost. Je otok letovišč, cene nastanitev in drugih stroškov pa so na njem višje, kot cene na sosednjem otoku Utila.
Utili pravijo hipijevski otok potapljačev. Ima bogato zgodovino in še danes potapljači iščejo potopljeni zaklad iz izgubljenega plena kapitana Morgana iz njegovega napada na Panamo leta 1671.
Legenda o Robinsonu Crusoeuju
Vsi popotniki poznamo roman Robinson Crusoe avtorja Daniela Defoeja iz leta 1719. Lokalna legenda pravi, da je otok, kjer je Robinson Crusoe preživel 28 let, 2 meseca in 19 dni prav otok Utila. Če poznate otok in berete knjigo, se zemljepisno vse lepo ujema.
Res je, oba otoka, Roatan in Utila, sta turistična in posledično dražja kot celinski Honduras, vendar je eden namenjen mladim in svobodomiselnim, drugi pa po mojem občutku bolj hladen in poln turistov s križark. A otoško življenje na kateremkoli od njiju je tako lepo in brezskrbno, da se od njega težko poslovite.
Narodni park Pico Bonito
Nedaleč iz La Ceibe je narodni park Pico Bonito in lepi, a revni vasici s prijetnim vzdušjem prijaznih ljudi, Corozal in Sambo Creek. Tam in še v približno 40 drugih vaseh živi ljudstvo Garifuna, potomci afro-karibskega otoka St. Vincent, ki so bili pripeljani na obalo Hondurasa konec 18. stoletja.
Doživeti njihovo tradicionalno glasbo in ples je bila moja najlepša izkušnja ob karibski obali. Domačini ustvarjajo zvoke z igranjem na velike bobne in morske školjke, na oklepe želv in na marace. Ko se vzdušje sprosti, začnejo domačinke zibati z boki. Dvanajstega aprila imajo praznik in se spominjajo dneva, ko so njihovi predniki leta 1797 prišli v Honduras.
Naslednji dan sem preživel na obrobju narodnega parka Pico Bonito in prespal v prijetni koči ob reki Rio Cangrejal. Rafting po reki je tudi za izkušene prijetno doživetje, predvsem pa sta navdušila okolica in dejstvo, da je reka topla in ponuja številne tolmune, v katerih sem se lahko skopal.
Priporočam tudi obisk naravnega rezervata Rio Platano, del nedotaknjenega pragozda Moskitia, kjer živijo ljudstva Paya, Miskito in Garifuna. Transport je možen le po vodi, saj cest ni.
Šport
Najpopularnejši šport v obeh državah je nogomet. Kot zanimivost bi omenil da so kvalifikacijske tekme za svetovno prvenstvo 1970 zanetile pravo vojno. Vzroki za njo so bili jasno mnogo globlji.
El Salvador
S površino 21.000 km2 je El Salvador najmanjša srednjeameriška država. Turizem je v povojih, tako da sem turiste preštel na prste svojih rok.
Salvador je lepa, raznolika in predvsem turistično neobljudena dežela vulkanov, jezer, plaž, parkov, gozdov in turistično zanimive Poti cvetja (Ruta de las Flores). Zato jo je vredno obiskati čim prej. Salvadorci so zelo prijazni in vsakega popotnika sprejmejo odprtih rok. Radi pozdravljajo in pomagajo, če je le mogoče.
Po dolgem in počez
V prestolnici San Salvador prevladujejo stavbe sodobne arhitekture, saj so potresi zgradbe v slogu španskega kolonializma v veliki meri uničili. Od tam so blizu pacifiške plaže z vedno toplim morjem. Najbolj priljubljene so La Libertad, Costa del Sol in El Tunco.
Za bivanje je privlačnejše bližnje in drugo največje mesto, Santa Ana, ki ga obkrožajo plantaže kave in sladkornega trsa. Salvador je bil nekoč znan kot republika kave. V višjih predelih si jo le privoščite in kupite za domov. Odpravite se na krajši pohod na vulkan Santa Ana (2381m), s katerega je prelep pogled na pacifiško obalo in jezero Coatepeque, v vulkanskem kraterju pa je vulkanska laguna. Vulkan Santa Ana je bil navdih za enega od vulkanov v znameniti noveli Mali princ francoskega pisatelja Antoinea de Saint-Exupéryja, ki temelji na njegovem življenju s salvadorsko ženo Consuelo de Saint Exupéry, ki je bila v zgodbi Vrtnica.
Obiščite še majhno in prijetno mestece Chalchuapa in si oglejte majevske in tolteške ruševine Tazumal in Casa Blanca. Domačini vam bodo svetovali obisk lagune Cuzcachaoa, ki po moji oceni ni nič posebnega, a je bila za Maje mistični prostor. Domačini jo še danes obiskujejo, kadar se znajdejo v težkih življenskih situacijah, paziti pa se je potrebno Signanabe, mistične pošasti, ki se prikazuje kot lepotica in zavaja moške popotnike.
Po cesti proti severu, blizu meje s Hondurasom, prispete v La Palmo s hladnejšim podnebjem in prelepimi razgledi. Ob sprehodu po mestu sem se spraševal, kaj predstavljajo številne poslikave po hišah. Tu je od leta 1972 ustvarjal Fernando Lort in razširil naivno umetnost – slikarski trend, ki še danes predstavlja El Salvador. Ustanovil je tudi lokalno kooperativo Božje seme (La Semilla de Dios).
Na tromeji Salvadorja, Hondurasa in Gvatemale popotnike začara gozd v megli narodnega parka Montecristo. Tacuba je mesto, v katerem se je leta 1932 odvijala ena prvih komunističnih revolucij v Srednji Ameriki, zdaj pa je eno od dveh izhodišč za obisk poznanega narodnega parka El Imposible.
Cesta cvetja, Ruta de las Flores, povezuje več kolonialnih mest, kot so Ataco, katerega lepote ulic in uličnih poslikav so me najbolj prevzele, Apaneca, Juayua, Jujutla in Nahuizalco. Cesta slovi po barvitosti in cvetju, mesteca pa po živahnih tržnicah. Na poti obiščite Zeleno laguno (Laguna Verde), ter slapove Los Chorros de la Calera in Don Juan.
Iz Ataca sem se v skupini odpravil na kolesarski spust po salvadorski cesti smrti. Ta vzdevek sem cesti nadel kar sam. Po robu narodnega parka El Imposible sem se z višine 1.700m po makadamski cesti mimo prikupnih vasic spustil do obale Pacifika. Za spust sem potrebovali eno dopoldne. Največji problem so slaba kolesa. Ob obali lahko avanturo nadaljujete s čolnom med mangrovami in se srečate s krokodili. Tu lahko pomagate tudi mali želvicam na poti do morja. Na poti v novo življenje.
Kulinarika
Hrana v El Salvadorju je zelo poceni. Za popularne koruzne tortilje, polnjene s sirom in fižolom, svinjino ali perutnino, t.i. pupuse, odštejete pol evra. Jed običajno postrežejo s pekočo zeljnato solato in paradižnikovo omako. V El Salvadorju vsako leto praznujejo tudi nacionalni praznik te jedi. Praznovanje začinijo s tekmovanji, po katerih razglasijo najhitrejšega jedca, najboljšega prodajalca in največjo pupuso. Trenutni rekord, ki je zabeležen v Guinnessovi knjigi rekordov, je popusa premera 4,5m. Naredili so jo v mestecu Olocuilta, v bližini prestolnice San Salvador, 8.novembra 2015.
Še ena tradicionalna jed za obliznit prste je jukin pire s koščki pečenega prašičjega mesa, chicharon. Zelo preprosta in predvsem dobra sladica, ki jo lahko kupite na vsakem vogalu, pa je zamrznjena banana, oblita s čokolado in posuta z zmletimi arašidi, ki stane od 10 do 50 centov.
Najbolj tipična jed v Hondurasu je baleada. Tradicionalna tortilja iz pšenične moke z sirom, avokadom, fižolom, včasih z umešanimi jajci ali mleto govedino.
Za ljubitelje kulinarike pa so tu še številne dobre restavracije, ki ponujajo odlične stejke in morsko hrano.
Vse dobro torej na tem koncu. Vabljeni na raziskovanje v družbi Shappe!
Naj predstavimo še Matjaža (Juniorja), z njegovimi verzi:
Tako ali drugače se vedno potepam naokoli. Razen, ko se ne ;-) Sem tip za v divjino, uživam na snegu, v visokogorju in na divjih vodah. Mi pa poležavanje na plaži prav tako ne dela težav. Od nekdaj me je najbolj vleklo na Kubo in morda posledično največ časa prebijem v Latinski Ameriki. V življenju bom šel tako daleč, kot lahko vidim. Ko pridem do tja, bom videl še dlje.