Nočno srečanje z vojsko je bil moj prvi stik z Venezuelo. A ko se sprijazniš na vsenavzočnost represivnih organov, ti preostane le eno – z vsem srcem se zaljubiš v divjo deželo, nad katero še vedno lebdi temen oblak krvave preteklosti, ki s svojimi dolgimi lovkami ovija tudi sodobnost države črnega zlata.

Temno in zaradi pretiranega hlajenja kot ledenica mrzlo notranjost razmajanega avtobusa, v katerem smo se stiskali kot sardine v konzervi, je nenadoma presekal snop svetlobe. V soju baterije, ki je osvetljevala le prehod med sedeži, so se izrisali uniformirani možje. Večina jih je komaj dobro zakorakala v polnoletno moškost, a kalašnikovke in pištole, ki so jim visele z ramen in okrog pasu, so jih obdale z avro avtoritete. Neprespano smo sledili zgledu domačinov ter se na cesti hitro postrojili v dve vrsti, moško in žensko, v noč je odzvanjal le ukaz »Abre! Odpri!« Rutinsko so grebli po nahrbtnikih, hladni in zamrznjeni izrazi niso dopuščali vprašanj. Tudi sopotniki so se od mojega vprašujočega obraza le obrnili in počakali na znak, da lahko nadaljujemo pot v Los Llanos, srce Venezuele. 

Kot z ravnilom zrisana ravnica, ki ob vsakem obisku pokaže drugačen obraz. V spominu s prvega obiska sem imela močvirnato savano, kjer v daljavi lebdi migetajoča vročina, ki z odsevom ognjene nebesne krogle ustvarja nedoločljive, zabrisane privide. Naravni živalski vrt, raj za ornitologe. A tokrat me je pričakala od sonca ožgana pokrajina, vroč, suh zrak, ki se je mešal z rdečkasto zemljo, pa me je pekel v pljučih. S pogledom sem iskala rdeče ibise s suličastim kljunom, s katerimi se je narava poigrala ter jih oblekla v kot rubin rdečo kamuflažno barvo. A uzrla sem le črede belih indijskih krav, ki so bile v otipljivi februarski vročini videti še bolj koščene kot običajno. V meni je počasi rasel in se raztezal strah, pomešan z razočaranjem. Je bil prvi obisk osrčja Venezuele le srečno naključje, enkraten splet okoliščin, ki me je pustil hrepenečo po novem odmerku?

Lov na anakondo

Pogumno sem zakorakala na mehko obrežje umetnih vodnih kanalov. Na kalnih rjavkastih mlakužah, ki so vztrajale kljub suši, so plavale vijolične hijacinte, visoka trava pa je ostro ločevala kopno od še zadnjih zalog vode. Pri vsakem, še tako rahlem premiku vodne gladine sem se zdrznila in tiho preklinjala dejstvo, da nisem bila obdarjena z rentgenskim vidom. Ali pa katero drugo supersposobnostjo, zaradi katere ne bi že skoraj odsotno buljila v vodo, počasi, korak za korakom premagovala vodnega obrežja in si v mislih vrtela filmski podvig Jennifer Lopez, ko se je v osrčju amazonskega pragozda spopadla s kačo velikanko. Po žilah se mi je pretakal adrenalin, ki mi je kot konju na oči nadel plašnice, moje vidno polje pa je bilo omejeno le na nekaj metrov vodne površine pred mano. 

In na Nikandra, gostoljubnega šefa naše fince (venezuelski ranč), s sinovi. Njihova pozornost je bila namenjena kalnim mlakužam, po katerih so bredli do pasu globoko in z dolgimi lesenimi palicami raziskovali muljasto strukturo tal; vseeno pa bi mi na pomoč lahko priskočili le v delcu sekunde. Tup tup, tup tup. Utripanje v ušesih je preglasilo zunanje zvoke. A minute so se počasi združevale, napetost pričakovanja je usihala, prhutanje ptičjih kril in šumenje suhega grmičevja pa je počasi prodiralo skozi moj oklep. Nato sem s kotičkom ušesa ujela Nikandra, ki kot v pozoru stoji na šopu trave, ki je divje poganjala iz vode, in maha. Proti njemu je v visokih gumijastih škornjih že hitro in skoraj neslišno drvel Fabricio, venezuelski vodnik. Skupaj z zamudnikoma, šefovima sinovoma, so le trenutek zatem postavili nepremičen raven zid. Ki pa je vzvaloval kot stare hiše v potresnih sunkih. Enkrat. Dvakrat. Na ustnice jim je privrela magična beseda. Anakonda!

»Dokler ne zabredem v vodo, se mi ne more nič pripetiti. Tu sem varna,« sem si ponavljala. Ne nazadnje je rumenkasta velikanka vodno bitje, ki na trdnih tleh izgubi okretnost in s tem grozečo moč, pred katero običajni smrtniki trepetamo. Toda Fabricio, ki je zame v tistem trenutku postal arhetip močnega, nepremagljivega moškega, je z rokami segel v vodo in tipal. Vsi čuti so se združili v eni žareči točki, v živčnih končičih njegovih prstnih blazinic, s katerimi je drsel po skriti vodni pošasti in poskušal dognati smer lusk. Nenadoma je skočil proti nam. V roki se je zvijal kačji rep. Z vsakim korakom se je bolj razkrivalo dolgo, debelo in zvijajoče se telo, ki smo ga zbudili iz opoldanskega spanca in vlekli na kopno. Znašla sem se sredi prvinskega boja človeka z živaljo in se kot brezglava kokoš pridružila drugim v teku za življenje. A ko so jo njegove dlani objele in stisnile za vrat, je zapihala kot parnik, ki izpusti vroč dih pare, in razkrila mesnato žrelo, ki bi v temačno notranjost lahko potegnilo človeško telo – in ga v trebušnih sokovih raztopilo kot kocko sladkorja. Nato je anakonda, vsaj začasno, sprejela poraz.

Razkrečene noge. Napeti bicepsi. Na čelu se je nabiral hladen pot. Roke so – skoraj ločene od telesa, vsekakor pa razuma – objemale smrtonosno plazilko, mater vseh kač. Ujeto sem imela surovo silo in le s skupinico korenjakov nam je uspelo obvladati petmetrsko kito. Ki se je zvijala, raztezala, polzela kot živo srebro. Z dlanmi sem spoštljivo drsela po mišičasti, z luskami in že skoraj strjenim blatom obdani koži. Kontrast med razbeljeno venezuelsko sapico in hladnim orjaškim telesom me je hipnotiziral. Počasi smo popustili usodni objem. V pričakovanju svobode se je pegasto telo zganilo in kot v transu sem opazovala njen tihi zdrs v temno zatišje vode.

Kopel z aligatorjem

Debela plast sončne kreme se je že zdavnaj utekočinila, večina oblačil je pristala na tleh, rečna gladina pa me je kot sirena vabila v svoj objem. Malce so me sicer skrbele ranice, ki so mi jih pustili komarji, toda verjetno sem prevečkrat gledala film o tropu krvoločnih ribic, zaradi česar me je stiskalo pri srcu. Saj zgolj drobne kraste ne bodo privabile piraj! Previdno sem odracala na rob čolna in se – ena, dve, tri – pognala v rjavkasto reko Los Llanosa, Rio Apure. Objela me ni le prijetna svežina, ampak tudi otroški strah pred globoko vodo, ki ji ne vidim dna. V sekundi so se mi pred očmi odvili scenariji znanstvenofantastičnih grozljivk, ko te pod površje potegne usodni prijem neznanih pošasti. Ali pa le gensko spremenjenih in mutiranih piraj. »Švis!« Obrnila sem glavo in v tistem je vodi že izginjal aligator. »Dihaj! Ne paničari! Menda je povsem neškodljivo in sramežljivo bitje!« Pognala sem se proti čolnu, malce pretirano opletala z nogami in rokami in končno dosegla leseno lupino, ki je tiho ždela na površju. Sicer le dober meter stran, ki pa je bil v očeh mojega malce prestrašenega pustolovskega duha še vedno meter preveč. Nespretno kot naplavljen kit sem obvisela na robu čolna, dokler me krepke roke rešitelja niso spravile na varno. Hvala bogu za lokalne vodnike!

Čoln je zdaj mirno zdrsnil naprej po reki, izurjene oči vodnikov pa so česale obrežno grmičevje, dokler niso uzrle našega plena. Tiho smo se približali. Enkrat, dvakrat ... Petkrat. In končno je laso, ki je visel na »ribiški palici«, zdrknil okrog vratu, s hitrim zateznim potegom pa nam je milijone let star plenilec ostal prepuščen na milost in nemilost. Motor je znova zadrdral, največji ulov, ki smo mu bili kdaj priča, pa je rezal vodo in skupaj s čolnom puščal valovito sled. Skočili smo na kopno, Fabricio je počasi vlekel za vrv, dokler se iz vode ni prikazala glava, potem trup, zmajevski rep ... Le za človeško dolžino stran je svoj divji ples plesal aligator. Izkušene roke so mu zvezale gobec, iz katerega so moleli smrtonosni čekani, in kot bi pritisnili na tipko, je obnemel. Otrpnil. Na ogled radovednim očem. Na otip rokam. Najpogumnejši so si ga lahko stisnili k prsim. Temu sem se tokrat raje odpovedala, saj se mi je zazdelo, da mi bo zaradi aligatorjeve stiske po licu spolzela krokodilja solza.

Ste vedeli? Sto litrov bencina za 1 evro!

Vedela sem, da ima Venezuela kot tretja najpomembnejša izvoznica nafte črnega zlata v izobilju, a obisk tamkajšnji črpalk me je vseeno šokiral. Pri nas je avto namreč razkošje, zaradi katerega je treba globoko seči v žep, in točenje bencina nujno zlo, zaradi katerega občutim fizično bolečino. V Chavezovi deželi pa lahko žejnega jeklenega konjička napojiš do vrha in se odpelješ s polno denarnico. Za sto litrov bencina je treba odšteti le en evro! (Če si bil seveda uspešen na črnem trgu, ki ti v primerjavi z uradnim tečajem prinese dvakraten znesek venezuelskih bolivarjev fuertejev.) Te pa v obup spravijo avtobusne vozovnice, ki se po ceni verjetno lahko kosajo z našimi. Ko sem debelo pogledala voznika avtobusa, ki mi je za moj okus nenormalno zasolil ceno, je le skomignil z rameni; plačala sem uradno ceno kot domačini. »Prevozi niso poceni, z eno voznino pa lahko napolnim rezervoar vsaj dvakrat. A tako pač je pri nas. Bencin moramo plačati le simbolno,« mi je razložil voznik. Zato pa voznike na vsakem koraku ustavlja policija, ki za svoje »sodelovanje« pričakuje nagrado. Sicer odkrijejo nepravilnosti. Resnične ali namišljene.