Poročen še nisem, otrok nimam, moji kolegi pa - eno ali drugo. Ali pa so prezaposleni. In kaj naj potem počnem doma, ko pa živim za potovanja in od njih? Stanovanje je prazno, meditacije so pregloboke, tenis v steno me ne zanima več, za masturbacijo pa že dolgo vem, da ni najboljša zabava.

Bolivija, spet prihajam!

Bolivia, ya vengo!

Ko sem doma, bi stalno kaj počel: kolesaril, smučal, hodil po hribih, po izletih, se vozil s kajakom, pražil na soncu kje na Jadranu … Samo da nisem doma. Postal sem odvisnik. Odvisnik od dogajanja. In od brezbrižnosti. Ker tisto, kar je na potovanjih najlepše, je brezbrižnost. Veš, da si šel na pot za šest mesecev, da imaš omejen budžet in da se želiš imeti fino. In vsak dan prinese kaj novega, od poznanstev, preko znamenitosti do spoznanj. Če je svet moja služba in moja družba svet, potem morda res ni čudno, da že dolgo nisem več prepričan, da je povsod lepo, doma pa najlepše. Čeprav, ne razumite me narobe, je doma lepo. Je ni čez domačo govejo župco. In čez domače ljudi. A ko postane vse spet rutina, je čas, da jo nekam mahnem … Bolivia, ya vengo! - Bolivija, spet prihajam!

"La Oja De Coca No Es Droga!"

Najbolj veselih in prijaznih ljudi morda res ne boste srečali v za življenje najmanj prijaznem okolju, a toliko presežnikov, kot jih premore

Bolivija, jih premore le redko katera dežela na svetu. Tudi varnost ni ravno nekaj, s čimer bi se potomci Inkov lahko hvalili. A to, kar se pripisuje Ekvadorju - Južna Amerika v malem - je, vsaj zame, Bolivija.

Po osvoboditelju Simonu Bolivarju poimenovana dežela, pod Španci imenovana Peru Alto (Visoki Peru), je v svojih 125 letih samostojnosti doživela skoraj 200 pučev, kar jo postavlja v Guinnessovo knjigo rekordov. Menjava oblasti je tako rekoč vsakoletna. Trenutno je na oblasti prvi predsednik avtohtonega izvora, indijanec ljudstva Aymara, Evo Morales. Njegova priljubljenost doma je veliko večja kot v zahodnih mednarodnih vodah, saj je Evo zaprisežen socialist in levo usmerjeni politik. Kot nekdanji pridelovalec kokinih listov zagovarja pravice pridelovalcev te svete rastline in zavrača ameriško pomoč pri uničevanju nasadov. Moralesova vlada trdi, da ni problem v pridelovalcih te, za andske dežele svete rastline, ampak v predelavi in povpraševanju po kokainu, ki prihaja predvsem iz Evrope in ZDA. “La oja de Coca no es droga!” piše na majicah, ki so popularni suvenirji iz Bolivije. “Kokini listi niso droga!” Res je. Od žvečenja ne boste postali odvisnik. Bo pa pomagalo pri odpravi motečega glavobola, ki je eden od znakov višinske bolezni ali sorocheja.

Dežela presežnikov

Slikovita dežela, polna kontrastov - od tropskega amazonskega gozda, močvirij, preko visokogorskih puščav in jezer, do večno zasneženih vrhov najdaljše gorske verige, Andov - to je Bolivija.

Dejstva govorijo v prid obisku te dežele in vsak popotnik, ki da kaj nase in potuje po Južni Ameriki, je že bil tam. Tako lahko rečem, da sem prespal v najvišje ležečem mestu na svetu (Potosi, 4070 m); plaval v najvišje ležečem plovnem jezeru na svetu (Titikaka, 3870 m); vzletel z enega najvišje ležečih mednarodnih letališč (La Paz, 4060 m); bil na najvišje ležečem smučišču (Chacaltaya, 5420 m); se z avtobusom in kolesom spustil po najnevarnejši cesti na svetu - 'cesti smrti' (od La Cumbreja nad La Pazom na višini 4650 m do Yolose na višini 1300 m); se z džipi popeljal po eni najlepših pokrajin na svetu, bolivijskem Altiplanu, in med tem prečil največje slano jezero na svetu, Uyuni, ki je veliko za polovico Slovenije in ima polovico svetovnih zalog litija, kar zna v prihodnosti popolnoma spremeniti Bolivijo, ki tako nestrpno pričakuje razvoj električnih avtomobilov (slano jezero Uyuni, 3650 m); obiskal nekdaj najbogatejši rudnik srebra, Potosi, ki je v 300 letih španske nadvlade dal toliko srebra, da bi lahko zgradili most do Madrida in še bi ga ostalo, hkrati pa je v njem umrlo toliko prebivalcev, kot jih danes šteje Bolivija - 8 milijonov (rudnik Cerro Rico, 4200 m).

To vsekakor ni vse, kaže pa predvsem na velike višine, na katere se je potrebno pripraviti, se počasi vzpenjati in vzeti v zakup, da nas nekaj dni lahko boli glava, da bo dihanje oteženo in da se nam nič ne bo dalo. Hvala bogu, da imajo kokine liste, ki, ne pozabite, niso droga (kljub temu pa nikakor ne tihotapite listov ali filter vrečk kokinega čaja v Evropo, saj je zagrožena kazen najmanj 200 EUR).

Bolivijski veseli december

Avgust je na bolivijski planoti čas porok. Takrat je suho in malce topleje kot v najhladnejših mesecih, juniju in juliju. Pa tudi vse lokalne zabave se zdi, da padejo v osmi mesec. Tako sem na eni svojih poti, s kolesom okoli jezera Titikaka, bil vsak dan priča kaki zabavi: ob državnem prazniku, dnevu samostojnosti (6. avgust), krstu, vaški veselici ali pa zabavi, posvečeni vaškemu svetniku.Že v zgodnjih jutranjih urah se ljudje zberejo, ponavadi v cerkvi, in nato nadaljujejo s sprevodom po celi vasi. Pihalnemu orkestru ponavadi sledi tolkalni del in le v jutranjih urah sta še nekako složna in uglašena. Po nekaj popitih pivih in predvsem aguardientesih (lokalni zvarek iz sladkornega trsa, ki se ga v mrzlih nočeh pije vročega), pa vsak začne pihati in tolči po svoje. Skupine na odru so ponavadi boljše, a kaj, ko igrajo eno najbolj neposlušljivih glasb, kar jih poznam - huayno. Vsak komad je isti in človek rabi res veliko aguardientesa, da lahko zdrži celo noč. Morda so tudi zato domačini že zgodaj dopoldne popolnoma nažgani. No ja, sicer pa zabava res ni čisto vsak dan …

Turistične znamenitosti

Če ti že dolgo ni čeljust padla dol in si že malo razvajen popotnik, ti toplo priporočam enega najlepših izletov, kar sem jih kdaj naredil: z džipi preko bolivijske planote oz. Altiplana. Tri do štiri dni traja vožnja po visokogorski puščavi, ki na trenutke spominja na Nasine fotografije z Marsa. Kolega je pokrajino poimenoval 'Windows' - ker je vse tako lepo. Kot tiste slike za zaslone na naših računalnikih. Čisto. Popolno. Brez napake.

Vožnja najprej popelje preko že omenjenega slanega jezera Uyuni. Spi se v hotelih iz soli, v redkih vaseh in v gorskih kočah, ki so jih zgradile agencije ali pa so del nacionalnega parka.Vozi se v glavnem ob vznožju andskih gora in vulkanov, nekaterih še delujočih. Jezera pod njimi naseljujejo plamenci in ostale ptice, redka grmovja pa obirajo plašne vikunje, divji sorodniki nam bolj poznanih lam in alpak. Na prelazih se kadi iz fumarol, malo nižje najdemo jezera s termalno vodo, v katerih se da skopati. In kako to paše! Temperature namreč v naših poletnih mesecih ponoči in zjutraj padejo tudi do okoli 20 stopinj pod ničlo. A za užitke je potrebno trpeti, pravijo.

Pravi kontrast pesku ter belini snega in soli pa je nižinski del Bolivije. Najbolj popularna sta dva malo bolj mokra izleta: v amazonski pragozd okoli Rurrenabaqueja in v močvirnati Pantanal. Vsekakor priporočam obisk v suhi sezoni, kar sovpada z obiskom bolivijskega Altiplana. Razen če si mazohist in si na kakem testu vzdržljivosti in odpornosti proti vročini in komarjem.

Še eno znamenitost je treba omeniti: jezero Titikaka. Morda na bolivijski strani nimajo tako fotogeničnih otokov, kot so plavajoči otoki Uros na perujski strani. Imajo pa zato Otok Sonca, ki je otok, na katerega je boginja sonca Inti poslala svojega sina - prvega Inka Manca Capaca. Čeprav se zgodovinski začetki Inkov omenjajo malo kasneje, se po legendi šteje ta dogodek v 11. stoletju za začetek inkovskega imperija.

V pivnici

Narava v Boliviji je res fascinantna in raznolika. In taki so tudi ljudje. Če lahko v Santa Cruzu in La Pazu najdemo na nekaterih krajih čisto evropske diskoteke, restavracije in tudi ženske, pa na Altiplanu prevladujejo tržnice, karaoke, singani (bolivijski šnopček) in chole (tipične bolivijske mam'ce, s toliko plastmi kril, da se vse zdijo prekomerno rejene). Čutiti je, da so težko življenje, nerodovitna zemlja in redek zrak naredili svoje. Pa tudi rudniki so že davno dali vse tisto, kar je bilo vredno. Nič čudnega, če Bolivijo najdemo v zgornji tretjini lestvice najrevnejših držav, z okoli 4500 USD bruto družbenega proizvoda na prebivalca. In nič čudnega, če potem v lokalnih pivnicah srečaš kup moških, ki ob singaniju ali pivu udrihajo čez državo in svoje ženske.

Ne bom pozabil, kako sva pred petnajstimi leti s Tobiasom, ki zdaj svoje umetnine prodaja v New Yorku, v La Pazu iskala tipičen bar, kjer bi lahko malo pozabila na najine tegobe s puncami. Naposled sva le našla luknjo, v kateri je bilo šest miz in okoli dvajset popolnoma zapitih tipov. Ob šestih popoldne. Razen tistih na koledarju ni bilo v lokalu nobene ženske.

Fantje so nama takoj izpraznili mizo, čeprav sva midva želela ravno obratno - da bi prisedla in bi skupaj kakšno rekli. No, takoj ko sva naročila chu fly (singani in sprite), so k nama prisedli najpogumnejši in skupaj smo nato udrihali čez ženske. Kot se je izkazalo, oni to počnejo vsak dan. In tako že kmalu v začetku meseca zapijejo vso svojo plačo. Povsem jasno mi je, zakaj so po njihovem ženske tečne in se samo derejo.

Ampak, a pri nas je pa kaj drugače?

Saj pravim, da že dolgo nisem več prepričan, da je doma res najlepše...