Prečesali smo že doberšen del Kalaharija in naposled le ugledali družino Bušmanov, ki se je ravno odpravljala na lov. Vedoželjni turisti smo previdno namignili, če se lahko pridružimo. Nismo govorili njihovega jezika, smo bili pa toliko bolj spretni pri pantomimi in na srečo z razumevanjem nismo imeli težav.
Avtohtoni prebivalci Afrike so nam med izkopavanjem koreninic pojasnjevali njihove zdravilne učinke, bodisi z držanjem za trebuh, kašljanjem ali prijemanjem za glavo. Najbolj osupljiva se mi je zdela rastlina z ogromno okroglo korenino, ki jo uporabljajo v sušnem obdobju. Gomolj naribajo, vzamejo v dlan in ko ga stisnejo, iz nje priteče neverjetno veliko tekočine.
Mračilo se je, zato smo raje zapustili safari, da nam kakšna divja žival ne preseka poti. Bušmani so zelo prijetna družba, radoživi so, radi se smejejo in v svoji govorici med drugim uporabljajo 8 različnih tleskov z jezikom, zato je pogovor zelo melodičen.
Mrak se je prevesil v večer in zakurili smo ogenj, nad katerim se je kasneje pekla večerja. Na obed smo povabili tudi naše nove afriške prijatelje. V zahvalo za okusen obrok so okoli ognja cepetali njihove tradicionalne plese in žvrgoleli poskočne pesmi. Roko na srce, vsaka melodija se mi je zdela ena te ista in vsak ples sila podoben. Takrat sem se spomnila, da imam v avtu med vso zbirko glasbe tudi Golico. Pripeljemo avto bližje prizorišču dogajanja in damo na največjo glasnost. Kar poskočili so! Kako zabavno je bilo opazovati njihovo navdušenje, miganje ritk, zibanje bokov, ploskanje, vriskanje in nasmehe do ušes.
Ko smo tako poplesavali še na nekaj naših domačih hitov, sem se spomnila na legendarni film Bogovi so padli na glavo in s tem povezano sago o znani pijači. Sama za žejo raje izberem Cockto in srečna sem bila ob ugotovitvi, da imam še dve steklenički na zalogi. Kako se lahko lepše zahvališ za odličen, spontan večer kot z najljubšo pijačo svoje mladosti? Ob izročitvi mojega »darila« so bili podobno vzhičeni kot ob Golici, prisrčno so se zahvaljevali z objemanjem in stiskanjem. Ne morem se načuditi, kako je uspelo temu najstarejšemu ljudstvu na svetu, ostati tako preprosto, tako primarno, tako nezahtevno? Osrečuje me njihova bližina, njihova drobna telesa, tistih borih 40 kilogramov dobre volje. Cockto so v hipu popili in mrmrali od užitka z nasmehom na ustih. Opazim mlado Bušmanko, kako si zliva svojo pijačo v Cocktino stekleničko. Zabava me misel, morda verjame, da je pijača boljšega okusa, če na njej piše Cockta.
